Ta teden je v ospredje prihopsal moj zajčji karakter, ki ni tak, kakršen je karakter stanovanjskega kunca, ki se ne boji ničesar in ima zobe, ki odženejo vsakega plenilca. Zajčji karakter je tisti, ki sliši šume, ki so človeškemu ušesu neslišni. Zajčji karakter je tisti, ki kljub slabemu vidu vidi obrise, ki jih človeško oko ne zazna. Pogrunta tudi, da se je v kopalnici prižgala luč, čeprav jo je malo prej ugasnil. [Čeprav je v resnici šlo za drugo luč.[ Zajčji karakter verjame v duhove, ki so si v več kot sedmih desetletjih najverjetneje uredili prave rezidence po kotih velikanskih soban in moralo jim je postati že pošteno dolgčas bivanja v neznani dimenziji. In tako je s stanjem mojega sebstva ob večerih.
Čez dan zajčji karakter izgine, prevladuje nek suveren, nadut, samotarski, kuhat-znam, pravzaprav vse-znam (razen količinsko skuhat le za enega) karakter, ki bere domišljijsko knjigo, da ohrani domišljijsko ravnovesje med dnevom in nočjo, gre na sprehod, kjer se zaveda svoje sreče in uživa v vonju pokošene trave, ki cvrči pod sončnimi žarki, gleda Cougar Town, da uide zasledovalcem - zlobnim študijskim obveznostim, dela, če je potrebno, skrbi za red in živalske prebivalce stanovanja, da ne pomrejo od lakote, smrdljivega stranišča ali od pomanjkanja življenjsko pomembnega čohanja.
Igram se tako samostojno življenje, ki ne vključuje niti siceršnjega delilca postelje, ampak le goste, ki vsakodnevno zaidejo v stanovanje 6 na sirove palčke, ki so se mi ponesrečile, na milkine praline, ki mi jih je dan prej prinesel prvi gost, na korenček in paradižnik, ker je zelenjava kul in na pečen krompir s pečenimi bučkami s sirom. Pa na čvek. Če sem cel dan sama s sabo, moj jezik izkoristi vsako urico za kvalitetno oblikovanje besed.
Vsote mojega letnega poračuna elektrike bi bile lahko nepredstavljivo visoke, če bi živela sama. Tako vseeno izberem življenje v dvoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar