Ne tako zelo blatno.

Vseeno pa deževno kot se za Rock Otočec spodobi. 

Fotoaparat - in seveda je bil moj - je bil ponovno izgubljen, a hkrati hitro najden in sicer tako logično, da je bil moji nejeveri in obupu potisnjen prst v rit. Poljub junaku, da je fotoaparat odnesel na štant z informacijami še pred nevihto!

Letošnje rajanje se za razliko od preteklih let ni stopnjevalo, pač pa je upadalo. Prvo noč smo premočeni pozabili, da bi nas moralo zebsti, Guano Apes in Elvis Jackson pa še neznana skupina s priredbami so odšpilali super uverturo. Drugo noč smo namesto 20-minutnega počitka ob devetih zvečer na turbomaksimusu zaslinjeno obležali do treh zjutraj, zamudili koncert Prepevajočega Zaklonišča, Zmelkow, Jinxov in presenečenje Rock Otočca. Ne vem, zakaj govorim v množini, to se je posrečilo le nama, ki sva po tretji uri trezno prispela do pijanega šotora, ga zapustila in se do zore na sprednjih zicih kliota posvetila šlukom viskija in džina. Tretjo noč, ki sem jo zaradi koncerta Subways fantov tako pričakovala, da bom ja izkričala svoj glas ob Rock'n'Roll Queen, sem pa že preživela pred svojim laptopom na svojem jogiju v svoji zajčji spalni srajčki. Pha! Bere se tako žalostno in tudi zdelo se mi je tako žalostno.

No, seveda je bilo fajn. Na VIP parkirplacu je zmeraj fajn. Pa vsi ljudje so tako zabavni, varnostniki pa ne toliko. Tale Rock Otočec ne bo ostal v spominu kot propad, bo ostal pa kot trije sproščeni zabavni dnevi z neizkoriščeno kapaciteto koncertnega rajanja. Prestari za kaj takega še ne moremo biti, zato gremo na rajanje tudi naslednje leto.