Štiriindvajset mesecev in približno štirinajst jurjev in štiristo evrov je lastnik (sicer največji naravni sovražnik moje jinxice, ki pride vsak mesec petnajstega osebno po keš, ker ne pozna spletnega bančništva) v tem času dobil od nas.
Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim "najemnino", pa je vredno. In ta "vredno" se bo zdaj v nadaljevanju ponovil ... Devetkrat. Ali desetkrat, da bo bolj zaokroženo. Življenje z najemniško pečico, ki od spodaj ne greje in se zato musaka peče po štiri ure, sirove štručke pa od spodaj nikoli ne bodo dobro zapečene, je torej vredno ...
Vredno, da sem postala en malo bolj odgovoren subjekt, ki mu je še bolj mar za to, kam in kako gredo smetke, embalaža, papir in steklo, čeprav bio odpadki zaradi nagravžnosti še vedno pristanejo med navadnimi smetmi (priznam, priznam!) - se na koncu izkaže, da tam zasedejo kar večino kantaste kapacitete, kar bi se v bistvu dalo izkoristiti na drugačen način, i know.
Vredno, da mi neoprani štumfi, prazen hladilnik, morebitni pretečeni datumi, odtisnjeni na embalaži sirnega namaza, sploh ne predstavljajo korenine, čez katero sem se en čas fejst spotikala. Zamrzovalnik rešuje, prav tako pa tudi nov paket H&M štumfov pomaga, da jih je v radelcu za skoz dovolj.
Vredno, da sem se določena živila naučila uporabiti do te mere, da ostankov ne mečem stran. Nekaj upgrejda tale stvar vseeno potrebuje - kako poštimat pšanca s kostmi je zame še vedno indija koromandija, kako od svinje spravit čim več špeha pa tudi.
Vredno, da so moji možganci opremljeni z vedno novimi idejami, kako bom za kosilo slash večerjo nafutrala moj (in ne samo moj) organizem in zadostila mojim (in ne samo mojim) zahtevnim brbončicam, kako bom za zajtrk čim več primernega za moja (in samo moja) prebavila užila in kako bom skozi dan prišla brez kruljajočega želodca in zaradi neglukoze tresočih rok.
Vredno, da sem brez priganjanja s strani pomembnih drugih spoznala čudodelnost fizičnega miganja. Nisem še totalno disciplinirana, sem pa že frendica z jogo za vsak dan (naslednja stopnja od joge za vsak teden, op.i.), s kolesom deset minut in s sprehodi - pa če ne čez Tivoli pa do bližnjega opravka.
Vredno, da sem tega mojega tipa dokončno označila za svojega, spoznala nič novega - da so tečni trenutki zraven samo zato, da še bolj ceniš netečne trenutke in da sva zgruntala eno svoje ravnotežje, ki nama pomaga, da furava naprej ta najin kul odnos. Še sva dva v zvezi.
Vredno, da sem spoznala, kako rada imam svoj domači kraj. Ponovno sem steptala vse gozdne potke s toliko večjim užitkom, vse gozdne in travniške dobrote, domače paradajze in špinačo ocenila za zaklad, hude razglede pa zadolžila za glavno sprostitev mojih v računalniški ekran spremenjenih učk. A toliko raje se potem vrnem nazaj k betonu ... S košem vonjav in okusov narave seveda.
Vredno, da sem sproducirala skrb za eno nedolžno bitje (seveda je tudi hinavsko, sebično in narcisoidno), za katero mi žaklja evrov ni bilo škoda dat, samo da so ji nazaj poravnali zlomljeno taco. Ta sorta skrbi je nekaj čisto novega zame ... In paše.
Vredno, da je moj tempo začel z obvladovanjem urinih kazalcev, jih začel usklajevat s toliko več življenjskimi vlogami, brez da bi stisnil svoj tempo-rep med tempo-noge. No, še ga včasih uspe stlačit tja, a ne prav za dolgo. Planer in organizacija - pa zmagam.
Vredno mojega dela najemnine in stroškov, da sem zrasla, napredovala, šla naprej, se osamosvojila, se naučila balansiranja, življenja, kuhanja, rednega pucanja skreta kosmatega bitja, glancanja kopalnice, upravljanja s pralnim strojem, ukvarjanja z rdečimi ciframi na bančnem računu, dojela, zakaj je mati vedno težila z ugašanjem luči ... Kar češ! Predvsem pa je vredno vseh teh noči, ki jih ne predrnjoham sama, ampak z ritjo nalepljena še na drugo telo, čeprav se to pritožuje, da že dve leti ni naspano. Zaradi mene. In zaradi mene je lahko še naslednjih tisoč let.
Pies: ne sprašuj, zakaj sem ob vsem tem na prvo mesto postavila tisto o odpadkih. Ker nimam pojma.
Kljub metanju denarja v jamo brez dna, kakor vedno podnaslovim "najemnino", pa je vredno. In ta "vredno" se bo zdaj v nadaljevanju ponovil ... Devetkrat. Ali desetkrat, da bo bolj zaokroženo. Življenje z najemniško pečico, ki od spodaj ne greje in se zato musaka peče po štiri ure, sirove štručke pa od spodaj nikoli ne bodo dobro zapečene, je torej vredno ...
Vredno, da sem postala en malo bolj odgovoren subjekt, ki mu je še bolj mar za to, kam in kako gredo smetke, embalaža, papir in steklo, čeprav bio odpadki zaradi nagravžnosti še vedno pristanejo med navadnimi smetmi (priznam, priznam!) - se na koncu izkaže, da tam zasedejo kar večino kantaste kapacitete, kar bi se v bistvu dalo izkoristiti na drugačen način, i know.
Vredno, da mi neoprani štumfi, prazen hladilnik, morebitni pretečeni datumi, odtisnjeni na embalaži sirnega namaza, sploh ne predstavljajo korenine, čez katero sem se en čas fejst spotikala. Zamrzovalnik rešuje, prav tako pa tudi nov paket H&M štumfov pomaga, da jih je v radelcu za skoz dovolj.
Vredno, da sem se določena živila naučila uporabiti do te mere, da ostankov ne mečem stran. Nekaj upgrejda tale stvar vseeno potrebuje - kako poštimat pšanca s kostmi je zame še vedno indija koromandija, kako od svinje spravit čim več špeha pa tudi.
Vredno, da so moji možganci opremljeni z vedno novimi idejami, kako bom za kosilo slash večerjo nafutrala moj (in ne samo moj) organizem in zadostila mojim (in ne samo mojim) zahtevnim brbončicam, kako bom za zajtrk čim več primernega za moja (in samo moja) prebavila užila in kako bom skozi dan prišla brez kruljajočega želodca in zaradi neglukoze tresočih rok.
Vredno, da sem brez priganjanja s strani pomembnih drugih spoznala čudodelnost fizičnega miganja. Nisem še totalno disciplinirana, sem pa že frendica z jogo za vsak dan (naslednja stopnja od joge za vsak teden, op.i.), s kolesom deset minut in s sprehodi - pa če ne čez Tivoli pa do bližnjega opravka.
Vredno, da sem tega mojega tipa dokončno označila za svojega, spoznala nič novega - da so tečni trenutki zraven samo zato, da še bolj ceniš netečne trenutke in da sva zgruntala eno svoje ravnotežje, ki nama pomaga, da furava naprej ta najin kul odnos. Še sva dva v zvezi.
Vredno, da sem spoznala, kako rada imam svoj domači kraj. Ponovno sem steptala vse gozdne potke s toliko večjim užitkom, vse gozdne in travniške dobrote, domače paradajze in špinačo ocenila za zaklad, hude razglede pa zadolžila za glavno sprostitev mojih v računalniški ekran spremenjenih učk. A toliko raje se potem vrnem nazaj k betonu ... S košem vonjav in okusov narave seveda.
Vredno, da sem sproducirala skrb za eno nedolžno bitje (seveda je tudi hinavsko, sebično in narcisoidno), za katero mi žaklja evrov ni bilo škoda dat, samo da so ji nazaj poravnali zlomljeno taco. Ta sorta skrbi je nekaj čisto novega zame ... In paše.
Vredno mojega dela najemnine in stroškov, da sem zrasla, napredovala, šla naprej, se osamosvojila, se naučila balansiranja, življenja, kuhanja, rednega pucanja skreta kosmatega bitja, glancanja kopalnice, upravljanja s pralnim strojem, ukvarjanja z rdečimi ciframi na bančnem računu, dojela, zakaj je mati vedno težila z ugašanjem luči ... Kar češ! Predvsem pa je vredno vseh teh noči, ki jih ne predrnjoham sama, ampak z ritjo nalepljena še na drugo telo, čeprav se to pritožuje, da že dve leti ni naspano. Zaradi mene. In zaradi mene je lahko še naslednjih tisoč let.
Pies: ne sprašuj, zakaj sem ob vsem tem na prvo mesto postavila tisto o odpadkih. Ker nimam pojma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar