Ena jokica sem tele dni. Taka aprilska
jokica - in april je letos zares aprilski (vsaj en mesec, ki kljubuje podnebnim
spremembam, pravim).
Razlogov za mojo jokavost je več in ker
tudi tu svoje analitične narave ne morem zatreti, saj bi me najbrž tudi to spravilo
v jok, jih lahko brez posebnega seciranja razdelim v tri kategorije:
a) banalnosti, ki so najbolj aprilsko
muhaste
V jok so me spravili že prispevki v sinočnjih poročilih, ki so obnavljali sredin štrajk javnih uslužbencev - mimogrede ga ne podpiram in zavijam z očmi, ko poslušam cvetke iz ust sindikalistov, a bratsko-enotni shodi v meni vedno prebudijo tisto pozitivno čustvo, ki se zna porodit le ob skupnostnih eventih ... Množice so nepremagljive in če imajo pred sabo še precej tak cilj, ki zahteva pravičnost, damn, se mi že kocini koža.
Potem se je ganjenost totalno ponovila ob deda-vnuk obisku
hokejske tekme v Stožicah, na drugi strani pa sem tečne solze spustila, ko sem slišala kritiko na moje drobnjakove mafine - taisto kritiko, ki sem si jo že sama vrgla v fris, a je iz ust drugega slišati veliko bolj okrutno. "Neslani so" komentar tako postane "Zanič so" odločitev.
b) osamljenost, ki je v času poglobljenega
druženja z izpitočtivom, koristna stvar
... Ali osamljenost, ki jo sicer potrebujem za
svoje normalno funkcioniranje, a je ob preveliki količini vseeno lahko
predestruktivna za moj obstoj. A veš, to je tisto, ko ti gre družba samega sebe že pošteno na smoki, tako zelo, da se ti rek "Raje sam, kot pa v slabi družbi" zdi neumen in bi bila tako celo slaba družba boljša varianta od samega sebe.
c) stanovanjska problematika, ki povzroča
bolečo rit - ne samo meni
Najemnine noben ne mara.
Ni komentarjev:
Objavite komentar