Če bodo slovenski športniki na olimpijskih v Sočiju nadaljevali s takim tempom, bo vlada najbrž predlagala še zakon o davku na kolajne.
Zahvaljujoč takim hudim uspehom tam tri ure naprej, v istem časovnem pasu, samo v bolj ledenem, kot pa je trenutno moj naljubši fant, sem danes že ob tako zgodnji uri brez dela.
Ki ga pa trenutno tako ali tako spet sovražim in opravljam nezmotivirano v najhujšem odporu, saj ga spet nekaj biksa nakazilo. Mogoče ga ne, mogoče sem ga pa res pobiksala samo jaz z neupoštevanja cc-ja v mailu.
Moja najbolj dramatična izkušnja ledene ujme je bila, ko sem se po pingvinsko morala pretacat čez cesto do smetnjakov, da sem lahko odvrgla smrdljive smeti v to in drugo kanto. V pingvinskem ali retardiranem slogu, same shit. Vse ostalo bolj grozljivo je bilo pripovedovanje iz prve roke.
Jinx gre v širino, Django pa v višino. Ta prva ima najbrž probleme z delovanjem ščitnice, ker drugega razloga ne vidim.
Valentinovo, ta rdeči in po ameriško govoreči praznik, sem od začetne zaslepljenosti z njim in visokimi pričakovanji nad njim v prvih letih, preko ekstremne hejterske naravnanosti proti njemu v naslednjih letih in brezbrižnosti v letih še malo kasneje, počasi vzljubila ... Ne, težko to rečem ... Sprejela! Sprejela na pravi način in v pravem ravnovesju - čisto prikrito mi (ali nama?) rata odkrit čisto male romantične detajle, ki se jih potem da poveličevat. Toliko, da lahko spečem goro krompirčka v obliki srceta, če bi imela ta prave modelčke za piškote, in toliko, da z debelim rjavim flomastrom ogabno napišem nekaj o mojem čustvu in to na srčast post-it listek, ukraden nekoč tam nekje ... Poslan z njegovim potovalnim deodorantom, ki ga vidi šele teh tri tisoč kilometrov bolj v desno. V mestu sredi puščave, ja. In toliko, da dobim mail s škatlo virtualnih guglovih čokolatinov. Čudovito, ne?
Začela sem s fotoserijo svojih pisanih namazov za na moj v moji pečici spečen kruh.
Zahvaljujoč takim hudim uspehom tam tri ure naprej, v istem časovnem pasu, samo v bolj ledenem, kot pa je trenutno moj naljubši fant, sem danes že ob tako zgodnji uri brez dela.
Ki ga pa trenutno tako ali tako spet sovražim in opravljam nezmotivirano v najhujšem odporu, saj ga spet nekaj biksa nakazilo. Mogoče ga ne, mogoče sem ga pa res pobiksala samo jaz z neupoštevanja cc-ja v mailu.
Moja najbolj dramatična izkušnja ledene ujme je bila, ko sem se po pingvinsko morala pretacat čez cesto do smetnjakov, da sem lahko odvrgla smrdljive smeti v to in drugo kanto. V pingvinskem ali retardiranem slogu, same shit. Vse ostalo bolj grozljivo je bilo pripovedovanje iz prve roke.
Jinx gre v širino, Django pa v višino. Ta prva ima najbrž probleme z delovanjem ščitnice, ker drugega razloga ne vidim.
Valentinovo, ta rdeči in po ameriško govoreči praznik, sem od začetne zaslepljenosti z njim in visokimi pričakovanji nad njim v prvih letih, preko ekstremne hejterske naravnanosti proti njemu v naslednjih letih in brezbrižnosti v letih še malo kasneje, počasi vzljubila ... Ne, težko to rečem ... Sprejela! Sprejela na pravi način in v pravem ravnovesju - čisto prikrito mi (ali nama?) rata odkrit čisto male romantične detajle, ki se jih potem da poveličevat. Toliko, da lahko spečem goro krompirčka v obliki srceta, če bi imela ta prave modelčke za piškote, in toliko, da z debelim rjavim flomastrom ogabno napišem nekaj o mojem čustvu in to na srčast post-it listek, ukraden nekoč tam nekje ... Poslan z njegovim potovalnim deodorantom, ki ga vidi šele teh tri tisoč kilometrov bolj v desno. V mestu sredi puščave, ja. In toliko, da dobim mail s škatlo virtualnih guglovih čokolatinov. Čudovito, ne?
Začela sem s fotoserijo svojih pisanih namazov za na moj v moji pečici spečen kruh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar