Copati

Neverjetno kako samoobremenjujoč človek sem. Že ure in ure mi v osrednjem delu moje sive spužve (za nevedneže - to so možgani!) udarja problem, imenovan "Copati". Moji Copati sem, moji Copati tja, moji Copati vsepovsod! In hkrati ne vsepovsod. Ne smejo biti vsepovsod! Biti morajo samo na Meni, če so Moji. Samo Meni je dovoljeno, da capljam po njih, samo Meni je dovoljeno, da z njimi brišem prah po tleh.

Tako je. Spet sem naredila največjega in najbolj debelega in najbolj tolstega in najbolj mastnega slona iz čisto banalne stvari. Pa če rečemo temu princip ali karkoli - ne dovolim, da kdorkoli nosi moje copate, razen če izrecno ne dobi mojega dovoljenja. Ponovno sem izpadla skrajno zoprna in skrajno sitna in skrajno zatežena (to je vse isto?), čeprav menda upravičeno (ja, takoj sem naredila splošnomnenjsko raziskavo o tem). In zaradi tega se sekiram! S sekiro si sekam notranjost lobanje, da je že prekleto nadležno.

Zelo težko izrazim svojo željo po nečem, kar naj se ne bi počelo. Zelo težko povem ljudu (beri: človeku), da mi nekaj ne paše. Zelo težko direktno nakažem, DA NAJ NE NOSIJO MOJIH COPAT! Sploh ne osebi, ki je ne poznam tako dobro, da bi bila moja Sabina (ah, njej z veseljem posodim copate, ampak če jih pa vzame brez mojega spešl dovoljenja - pa dobi tri okoli ušes). Najtežja varianta pa je (vsaj glede na posledice), da se to stori posredno. Sama sem taka Trapa, da sem to sporočila naprej na točno tak način. Nedirektno. Če bo to prišlo naprej, do tistih določenih oseb... Bom še bolj osramočena kot sem že.

Zares ne vem zakaj delam tak rompompom iz vsega tega... Ampak tisti copatki so... Oh, štumfasti s copatastim podplatom - če me razumete. So rumeni. So moji in so Božičkovo darilo. So majčkeni in narejeni posebej za mojo nožico. Ne želim, da dobijo obliko kakšnih drugih tac. So Moji Copati... Narejeni posebej za tisti neprijeten parket v Njegovem stanovanju. In sem Baba Zmešana, ki je morala dat končni epilog s postom na Njenem blogu.

Imam prav?