Spet sem spoznala ta Raj na Zemlji.

Ki je v Sloveniji! Še bolj natur, še bolj v divjini, še bolj je neokrnjen in še bolj je lepo - lepo tako zelo, da-be-se-da-ne-opi-še-in-fo-tkič-ne-na-ri-še.

Kjer se čas ustavi, kjer je luna ponoči pravo sonce, kjer ni pošasti, so pa plašne male podlasice in obati. In polži in pajki in mravlje, a se tako zlijejo v naravo, da pozabiš, kako zelo baubavasti in golaznjaški so lahko v mestu.

Kjer je šporhet sestavljen iz kamnov, kjer so stare suhe smreke najbolj fajn in aromatično gorivo, kjer maš zvezde na stropu in kjer maš jutranji tuš, ... ma ne, banjo!, vija vaja štrbunk takoj lahko iz pojstle.

No, to je tam, kjer sem bila zdaj. Samo tri dni in dve noči, a dovolj, da so kamni postali prehodni že brez bergle (čisto na štartu najdene palice, ki sem jo enkrat morala braniti pred palcojednim psom, drugič pa pred ta glavnim chefom kuhinje, ki je nenehno rabil nekaj za podkurit!) in dovolj, da sem skalibrirala svoje senzorje za vročino in vlago, in dovolj, da sem postala skaloplezalec - po kozje sem premagala prav vse skale, prišla tudi do mejnega kamna in na italijansko stran, neustrašno preplavala tolmune in se po riti dričala čez brzice ... In dovolj, da zdaj ne znam več hodit po ljubljanskem asfaltu.