Welcome to Karma Cafe.

There are no menus.

Je šlo zdaj za eno obdobje brutalnega iskanja same sebe (tisto, ko se zbudiš, ker predolgo spiš, in tisto, ko apatično obglodaš dan do večera, da greš kar-se-da utrujeno nazaj spat), na drugi strani sem se pa tako domače, tako udobno, tako najdeno počutila v vseh družabnih večerih z zares toplo, iskrivo in srčno družbico, da sem z iskanjem začasno (do takšne pa drugačne streznitve) takrat kar prekinila. Pa je bil suši pa je bila goska in so bile race ... Z mlinci in rdečim zeljem kot se za predčasno martinovanje spodobi. Pa so bile potem na čisto novi masivni lepi mizi za šest postavljene pinterest predjedi in kasneje enkrat namesto v smetanasto mehko torto, svečke zapičene v tako imenovan mancake. V shooter sandwich iz hlebca kruha, v fejk čokoladno in v fejk sadno torto, v torto z gobami in v torto s papriko in z bbq omako. Konec koncev pa tudi večer v nerazgrajaški, ampak nadnivojski pivnici ni predstavljal nobenega nelagodja ... O vseh dnevih, ki so prihajali za takimi večeri, bi pa lahko pisala še lepše hvalnice s še bolj butastimi cvetkami z McPomfrijem in ... Vsem tem.

Tisto, ko sem rekla, da sem uničila vse ugodje svojih organov v mojem telesu potem, ko sem stopila na beton - no, ne bo čisto držalo. Šok je bil, to ja, tudi biovreme z vsemi poplavami je bilo v kurcu, po domače povedano, osebnostna kriza ali tiha maša med mojo zbirko osebnosti,  ki so prenehale renčati druga na drugo in se raje ugreznile vsaka v svojo možgansko omaro, je pa še posebej bila, res. Dvoličnice to najraje storijo takrat, ko bi res potrebovala namig ali cel odgovor na taka eksistencialna vprašanja, kot je "Diploma? Kaj z njo? Tema? Zasnova? Mentor? Kdo!!?" Najbrž bi bilo huje, če ne bi disciplinirano joga-vadila vsako jutro, ki za navadnega smrtnika sicer pomeni že čas kosila in če se ne bi vsakodnevno hudovala nad lastnim špricanjem kolesarjenja po sobi.

Takoj, ko sem s črnim na belo napisala, kaj približno bi, in celo delovni naslov morebitne diplomske kreacije, potem pa še v e-poštnega prejemnika par potencialnih mentorjev, ki bi mi malo odpirali oči v času mojih "Sheldon Cooper s Filofaxa" tuhtarij, sem se že počutila, da sem zagrabila ta prava jajca ... Na okej poti sem in če mi do sredine decembra uspe uradno prijavit temo, sem še na enem brihtnem konju, ki dirja po tej pravi poti. Ta občutek predpopolnjenosti in prvi korak, ko sem resno poprijela za stvar, jo ven iz misli izbecala v realnost, je bil povod zato, da vsakodnevno dam v laufanje na novo popravljeno pečico, ki greje tudi od spodaj, astronomski račun za elektriko me ne zanima. Se seliva zdaj počasi v stanovanje za dva in za mačka in komaj čakam.

You will get served what you deserve.