V divjini: prvo leto

Še vedno imam meter pa štiriinšestdeset, znam pa na hitrico nekaj spackat za štedilnikom, znam iz lera prefunkcionirat pralni stroj na pranje barvnega perila, znam na tem gromozanskem železnem toasterju nazaj namontirati pokrov, ko se mi štorasto zruši dol iz tačk, skupaj znam sestaviti mačji praskalnik potem, ko ga ne znam razstaviti, vzdržujem red in dokaj čisto posodo, pri čemer je ta "dokaj" usmerjen v tiste trdovratne zasušene zmazke hrane na kozarcih, ribalniku (smešna beseda in niti ne vem, če zares označuje tisto kovinsko stvar z luknjami, kjer se riba sir) in teflonski ponvi.

Toženje po moji primarni sobi, kjer je zrak polnila samo moja eksistenca, se je kmalu pomirilo. Zdaj jo toliko bolj uživam ob vikendih, ko spet le čakam, da skočim nazaj med betonsko travo in drevesa z umazano staro kačo, ki teče skozi mesto. Sicer pa življenje v dvoje oziroma na svojem, potrjujem, nikakor ni le harmonija. Je nenehna borba za obstanek, je tudi prilagajanje, da je dosežen zadovoljiv nivo, ki ne onesrečuje nobenega ... Neusklajen bioritem je na tem področju en velik zajedalec in zjutraj ob sedmih res ni lahko po prstih tacat po sobi, če že na petah težko stojim. Tukaj je tudi skrb za poln hladilnik, skrb, da ima maček dovolj sralnega peska in da so spodnje gate in štumfi oprani še preden jih v predalu zmanjka ... Kjer pa je potrebno sprožit eno ogromno samodisciplinsko brco v rit - vsaj, da bi se spomnila!

Uničevanje inventarja je še vedno moje opravilo na mimogrede, razbit krožnik izpred treh dni to zagotovo dokazuje, ne mečem pa več po tleh lončkov z zobatkalicami, saj je trenutni vreden le tridesetih centov. Zaradi lesenih stropov, skušam stopicljati po obnohrni kožici in se delati, da lebdim, večino časa, spodnjemu sosedu pa se vedno telepatsko opravičim, če se slučajno spotaknem čez potovalko ali fotografsko opremo ali krokse, ki jih moj najljubši souporabnik postelje z dobrimi nameni pusti ob robu omare. Posebej odpraviti bi morala še mojo nalezljivost slabe volje z drugega, prevečkrat jo namreč jemljem zelo osebno, sicer pa bi se lahko pogosteje umaknila v svoj kot. Stanovanje ima namreč dovoljšnjo kvadraturo, da bi bilo to mogoče, zdaj pa se je nazaj povečalo še za balkon s svežim zrakom in pogledom v zeleno barvo.

Eno leto je minilo in ponosna sem na svoj korak proti odraslemu življenju. Backup, ki ga še vedno imam v latentni realnosti, pomaga, da se vozim naprej bolj sproščeno, vseeno pa je kul igrati neodvisnost, razpolagati s sredstvi po svoje in se na koncu meseca zgražati nad sicer pozitivno nulo, saj bi bilo včasih vseeno fajn kaj prišparati. Delam tudi na tem, če želim za poletje odleteti kam.