sredabeda

Veliko lun je že izmenjalo svojo obliko od takrat, ko se je začelo sredino prekletstvo. Od novembra naprej, če se odločim površno izmeriti obdobje, od 24. novembra pa, če sem preračunljivo pikolovska. Prav res vsako sredo od takrat v zadnjih sekundah dneva napišem v naslov nove objave "sredabeda". A ne objavim. Ker me ob prestavitvi kurzorja v glavno okno zmanjka, doživim blackout, zatemni se in ne čutim ničesar več. Ali pa svoje prste poženem v drugem oknu, kar sicer potem prinese celo nekaj drobiža. Ni pomembno.

Pomembno je to, da danes ta zloglasna sredabeda ni tako bedna. Brez ponedeljkastega značaja je, lena je in lahko se spremenim v pižamo in se zlijem s kovtrom, povštrom in ostalimi rjuhalnimi prijatelji takrat, ko si moje zehajoče grlo to zamisli. Ta nebedna sredabeda me spremeni v Zelozobati Nasmeh, ko zaslišim najbolj čudovito tvorbo besed, ki vključujejo srčni element, spremeni me v Izbuljeno Oko, ki pade v ekstazo najljubših serij, spremeni me še v Z rožnatim šamponom prepojeni Nos, v Požrešni Jezik, ki ne dobi več zadovoljitve, ker jo je že presegel in v ... Potešene Živčne končiče na koncu prstnih blazinic, ki ga nudi dotik miru, tišine, varnosti in sreče. Spremenim se še v Veliko dobrodušno Uho, ki spozna, kako majhne so njegove tegobe v primerjavi s preprostostjo filozofije drugih. Ahhh, in niti enkrat me še ni špiknil S čilijem prepacan Zobotrebec tja v najbolj občutljiv in potem tudi najbolj glasen in lajajoč kot moje duše!

Sredabeda, za katero si želim, da ne bi nikoli minila. Taka, ki je obdana z nepopisanimi kvadratki levo in desno v moji lucky charm knjižici ...