In moj najljubši je!

Racionalno sem sklenila, da je Inglourious Basterds (po domače Neslavne barabe) postal moj najljubši film. Do sedaj še nisem imela svojega najljubšega filma, imela sem nekaj dobrih filmov, nekaj povprečnih filmov, nekaj osupljivih filmov, nekaj neumnih (haha - Hangover!), lepih, jokavih filmov, predvsem so mi bili filmi vsak na svoj način gledljivi (tudi Valley Girl zaradi ogromnega nosu Nicolasa Cagea).

Inglourious Basterds bo od včeraj naprej moj najljubši - pa četudi le do naslednjega... Do Igorja mogoče.

Najljubši je zato, ker sem prvič posedela ob tako polni dvorani, kjer so gledljivci morali sedeti tudi v prvi vrsti - bilo je šumeče, ni kaj. Najljubši je zato, ker sem zbrala pogum za načrtovano brezbrižen ogled, kljub pričakovanju krvavega, krutega in izguboapetitnega. Če že nikoli nisem imela najljubšega, sem vedno vedela, da ne maram naci-žanrsko obarvanih filmov, ki me sicer fascinirajo, ampak skoraj vedno napeljejo k bruhajočemu razpoloženju. Najljubši je zato, ker mi je kljub hard core tematiki držal ustnice v trapasto nedefiniranem položaju (presenečeno smejočem), zobovje pa se je nenehno svetlikalo v soju filmskega platna. Zadovoljno sem odstopicljala iz dvorane s prazno škatlo kokic, ki naj bi jo vrnila nazaj h kokičarjem. Tjuška tenkju.

Saj pravim... Do Igorja. Ki mi ga bo prikazalo moje osebno pikslasto ekranje in za katerega sem šele pred dnevi izvedela, da obstaja in da nosi potencialno zabavnost. Vsekakor bo sprostilo ob buljenju in študiranju letnic uresničitev in neuresničitev, sprememb in nesprememb teh in teh osnovno in srednješolskih zakonov in osnutkov zakonov v zgodovini našega od nekdaj bednega naroda. Sovražim prvi september.