Palačinka, pojej me!

Krasno, še en vikend brez telefona. Škisovo rajanje se je v sredo uspešno in blatno zaključilo, zdaj je prišel čas pretežnega bojevanja ambicioznih, prizadevnih in pridnih osebnosti s temno stranjo, ki je lenoba in ki je strah pred neuspehom in ki je nezaupanje vase in ki je obup in potem že vdanost v usodo brez prihodnosti. Kako naj ob tem skrbim še za ploskost trebuha, ki zdaj že zjutraj postaja trebuhast?

Aprilski nadobudni načrti, v katere sem zares verjela in bili so zares privlačno zastavljeni, so se iz dneva v dan vedno bolj kregali z mano. Sledil je propad datumov in posledično to ni naredilo nobene usluge moji vsesplošni izgubljenosti. Datumski zid je sicer ponovno zgrajen, spet imam občutek, kakršnega dobi Towely, kadar je zadet (z njegovim brisačkastim tonom na glas preberi I feel like I could conquer the world), ampak se mi zdi misel na učenje tako ogabno odbijajoča, da si že ustvarjam v mislih, kako bom zbila še ta zid in ga prestavila za še en teden naprej. Ah, in ta Pahor.

Ko jem, cmokam. Mogoče je to moteče za sočloveka, važno pa je, da to močno ponazarja moje zadovoljstvo ob grickanju grickalnega. Obljubim, da tega ne počnem pred neznanci oziroma tistimi, pri katerih ne smem biti nadležna. Včasih v ritmu cmokljanja tudi zamrmram, celo zapojem (glagol peti). Palačink je bilo pa zadnji mesec preveč. Še vedno prebolevam izgubo fotoaparata.