nedelja, 6. februar 2011

črni humor je pol zdravja

Dam kapo dol. Ker je vroče zaradi sonca in ker me prešine ugotovitev, da je kapa tista, ki nosi krivdo za moje po novem tako hitro težke in polizane lase. V škornjastih copatkih oddrsam naprej, z zadovoljnim občutkom, da sem se končno spravila malo ven na zrak. Pa na sonce, če se že važno žarči. Zdaj sem pomirjena, na teden fanatičnih zagovornikov živali v bistvu že gledam s pomilovanjem. Kako patetično, kako nepravično in kako nepremišljeno od njih, da eksplodirajo ob najmanjši pikapolonici in z butanjem podrejo vrata, ker z ulice dobijo popolnoma napačno predstavo o prebivalcih našega stanovanja. "Brigaj se zase" v takih primerih ne zaleže, s svojimi človeškimi kremplji bodo zapraskali vate, te označili za namernega mučitelja živali, te šokirali tako, da ne boš vedel, kaj reči nazaj. Mirno bodo odšli domov z mislijo, kako prav so naredili in da so rešili vsaj eno žival, v čisto objektivni resnici pa so se pravzaprav zelo osmešili, celotno stanovanjsko zgradbo so pustili v zmedenem nemiru, točno ta žival pa je tako ali tako najsrečnejša izmed vseh. Razvajenka, ki je disciplinirana in nikoli kaznovana na način, ki bi pustil travmatične posledice. Zgodba s pikapolonico je povsem drugačna, še vedno vidim le romantično idejo, zdaj iz principa še bolj.

Še vedno sem brez celulitnih blazinic in še vedno sem ljubitelj junk fooda, kar bi bilo potrebno močno omejiti. Pa ne morem, zdaj so podražili še meso, jajca in olje, Inštitut za varovanje zdravja se strinja, da se tisti s tanjšimi (ali študentskimi) denarnicami težje ustavijo na oddelku s sadjem in zelenjavo in lažje na oddelku s kruhom, zdrobom in bolj mastnimi mesninami. Ali v Lidlu. Ampak to nima veze s tem. Apetit po nezdravem je najprijetnejši od vseh ... Enako je s potrebo po neumnih filmih, ki so kot torta ob koncu pridnega dneva. Vem, da mi b na drugi strani odrekanje ponovno prineslo eno zadovoljstvo, ampak ne še februarja. Preveč seminarjev in izpitov je na urniku, a v bistvu so ti spet bolj navidezni in samo lajajo, ugriznili ne bodo. Je bilo še vsako leto tako.

V divjini naprej obsedeno preverjam štempelj s številko na vsakem izdelku, ki pove, kdaj ne bo več užiten, naprej zbiram škatle in jih tudi primerno uporabim, prav tako se nadaljuje obsesija z vrečkami, ampak se ne bom zadušila z njimi. Ura je 2.59, bioritem žal še ni urejen. Kdor je sposoben črni humor sprejeti kot črni humor in ne kot tragedijo, ni črn. Kdor je sposoben črnohumorne zabave, ni grd človek, ni slabonamerne duše in ni škodljiv. Nevaren je prav toliko kot je lahko nevaren tisti, ki v domu upokojencev prostovoljno skrbi za starčke.

5 komentarjev:

katjuša pravi ...

Gumbke za lajkanje bi lohk naštimala :D

Izgubljena. pravi ...

HAha :D Tak komentar mi velik več pomen kot pa klik na like button! :D

Tjaša pravi ...

teden fanatičnih zagovornikov živali ....bolj se ne morem strinjati ... čeprav sem vsake tolko prispevam kak everček društvu .... se mi zdi, da je bolje, da imam z njimi čimmanj opravka, ker imajo nekateri člani (ne vsi) oz bolje rečeno ... nimajo smisla za kakršenkoli humor ...sem želela v dotični situaciji omilit dejstvo, da se je sestanka udeležilo malo članov ... sem dobila nazaj mail, da kaj se grem, koga zajebavam itd. rekla pa sem (nič hudega miseč) da je kdaj, če se ljudje ne morejo udeležit sestanka tudi G-mail dober. Prebrala sem mail z odprtimi usti ...

v pričakovanju čakam naslednji tvoj post :D

Izgubljena. pravi ...

Ojoj, taki fanatiki imajo prav samo še čut za živali, čut za človeka so pa že izgubili. Pretiravajo v teh svojih aktivnostih tako zelo, da pozabijo na en razum. Žalostno, ni kaj.

katjuša pravi ...

Sj vem, da ti. Sam lohk bi kej naštimala tud za lenobe :D
(odpisujem pa šele zdj, ker sem pozabla, da sem sploh komentirala :D)