Všeč so mi taki middle class popoldnevi kot so taka rojstnodnevna kosila z govejo župo, praženim krompirjem in dunajskim puranom, še posebej družinska druženja ob cockti in vinu. Kot bi skočila v preteklost, v čas pred tem časom, v čas, kjer ni brutalnega boja za preživetje (le boj med figurami kavbojcev in indijancev, katerega point je bil takrat neznan), v čas, ko je vse tako poenostavljeno, brezskrbno in vsega je na razpolago. Vse te mastne pojedine, zagreto prepiranje in res vreden smeh žal pesimistično (ali le po konceptu minljivosti) doživljam kot nekaj, česar bo vedno manj. Ob koncu pade še skupinska fotografija na samosprožilec pa še ena fotografija vseh vnukov z mamo pa še ena fotografija vseh otrok z mamo pa ena fotografija mame in očeta. Manjkata dva - spremljevalec starejše hčerke in spremljevalec mlajše hčerke, sicer bi nas bilo dvanajst in pol.
Kričanje in divjanje najmlajše generacije, intelektualni pogovori srednje generacije in najglasnejše godrnjanje starejše generacije. To smo mi, ki za sladico dobimo dve različni torti, se nato pocrkljamo še z ekstremno slano prekajeno bosansko svinjo, ki smo jo prejeli po povsem cik-cak in nazaj poteh. Hendikepirana kot vsaka druga, tipično slovenska z gorenjskim temeljem, posebna družina s posebnimi hibami. Zato smo na našem družinskem portretu vsi nasmejani, objeti in se vidi, da se imamo radi. Srečna družina, ki je srečna. Z odstopanji. Ni to nekaj najbolj normalnega?
2 komentarja:
Nekaj najbolj normalnega in nekaj najlepšega.
Tut js mam rada mojo smešno žlahto in oni imajo radi mene. Ampak to je v teh cajtih že skoraj redkost, tako da moramo biti tisti ki imamo to srečo precej hvaležni.
Mja, ko poslušam, s kakšnimi težavami se ukvarjajo drugi, vidim, da naše hibe niso problem, ampak so celo kjut. Ker jih ima vsaka familija in tele naše nas nardijo posebne, posebno smešne. :)
Objavite komentar