Pa turbomaksimus ali trava ali peščena plaža namesto jogija, zvit pulover namesto povštra, ker povšter je pod drugo, ta kravžljasto, glavo, dekca namesto stola, pa losos namesto kremenateljca, čeprav je tudi ta enkrat visel z rešetke ... Limonada namesto kave in sadje namesto zajtrka. Plaža z mivko in baltskim vetrom namesto kavča in glavno - štiri gigantske noči našega že tretjega zelenega festivala pred zahajajočim soncem, ki čez tri ali štiri ure spet pride naokrog ...
... s hudimi koncerti in enim ekstra dnevom pop dive, katero je bilo potrebno it pogledat pa ni preveč prepričala naših bolj rock štekarjev. Hudi Queens of the Stone Age (tik pod odrom), hudi Editors (s sončnimi žarki na faci), hudi National (tam v ozadju na dekci), hud Nick Cave (trepetajoč zaradi vrtinčastih vetrov in mokrih štumfov), hudi Arctic Monkeys (od daleč, ker so bili skoraj zamujeni), hudi Kings of Leon (bolj prijazni in manj bruhajoči kot zadnjič), hudi Blur, da ne govorim!, vse to namesto hudih domačih zvočnikov ... In potem Rihanna namesto Radia Antena ali koga že.
Tri tisoč kilometrov cest, predvsem takih, ki se nenadoma končajo s kupom peska. Manj kot šest litrov porabe goriva na sto kilometrov, pirčki, lionlade, finlandije in kapnudli po ekstremno neevrskih cenah. Obgrižena kolena in prsti zaradi komarjev, ki jih antikomarne šprice že ustavijo, tkanine pa nikakor ne - kot štumfi ne ustavijo mravelj, gigantskih in črnih. Lepše je bilo spati med risi! Na jasi sredi divjega in temnega gozdiča, ki je naslednji dan pokazal, da je naselje takoj za tretjim borovničevim grmičkom.
Srhljiv ogled Volčjega brloga tik pred nočjo, hladna in hiteča prestolnica naslednji dan, tako drugačna od mesteca na severu, ki ima utrip, dušo in izumetničeno zgodovino s starimi razsvetljenskimi bučami na vršičkih streh. Pa ponoven morbiden ogled temačnega taborišča v jutranjih urah, ko si ne želiš biti tam, ampak te zgodbe, žalostne in resnične, zgroženega nehote spet in spet potegnejo noter.
Če sem si pokrpala luknjico na nogi, če sem prehodila kilometrske dolžine med festivalskimi prizorišči, med vlakom, busom in avtomobilom, vmes vseeno malo jahala kamele in štuparame, se zahvaljevala ponovno obujeni opornici na stari supergi pa družbici za ruzak, za zapekanko, za bigos, za toitoi, za berglo, trezno sledila vsem koncertom, zdravo preživela vseh polnih deset dni, kljub slabemu štartu z bolečim grlom in vneto dlesnijo ... Sem jo na koncu odnesla samo s krvavo zlomljenimi očali, najljubšimi za vedno.
In s še eno noro roadtripovsko izkušnjo do Gdanskega zaliva in menda ta zadnjega opener heineken festivala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar