Iz Raja na Sever po Heineken zapestnico.

O Blatu, o Rajanju in o Dreku in o Kapljah deževnih bi najbrž največ povedala le fotografija. Predaleč nazaj je, da bi lahko strastno pisala pod vtisi glasbe, vsesplošnega dogajanja in rega-rega-kvak prepevanja žab, ki so tokrat svojo svatbo imele v mlaki rockotoški. Zapestnica v črni barvi z belimi mehurčki in rdečim napisom ni postala rjave barve, pač pa so to postali bulerji, kavbojke in najbrž tudi moj izgubljen oranžen velur iz sedmega razreda osnovne šole.

Dovolj.

Bila sem in bila sem na poti proti Severu tvoje-moje celine. Takoj naslednji dan ali pa čez dva. Bila sem na poti, na cesti, ki je bila dolga 18ur in približno 1900 km. Z nekaj postanki po bencinskih črpalkah, z nekaj pretegi kosti in z nekaj na pol pozdravi soncu. Sicer sem spala. Bila sem in bila na Open'er Festivalu, kjer sem dobila novo zapestnico, zapestnico zelene barve. Med sto tisoči ljudi se nisem izgubila - ne prvi in ne četrti dan, ko se je na štantih dalo kupiti le še Heineken. Vode pač ne.

Gdynia. Tu je bil Moby, tu so bili Kings of Leon, Arctic Monkeys, Pendulum, Faith No More, Placebo, Prodigy. Madness so zamudili letalo. Tu je bila Duffy in Lily Allen. Obe smo zamudili mi.

Sopot. Plaža taka kot na peščenem tropskem otočju, kjer ni palm, ampak so smreke. Čudovito! Tu smo imeli kamp s krvavimi tamponi v košaricah ženskih tušev. Fuj.

Gdansk. Diši mi po Rusiji, čeprav ne vem kako diši ta. Tu so opečnate zgradbe. Visoke, stare, trenutno se ne spomnim česa lepšega.

Gremo proti Jugu. Za Varšavo ni časa, čas je za Auschwitz in še prej za Birkenau ob šestih zjutraj. Se strinjam, da je vse skupaj strašljivo (strašljivo!). Brez črnega humorja ne bi prišli skozi in Mauthausen enkrat pred leti je na meni pustil veliko več nočnih mor.

Čas je še za Krakow in sprehod ob Visli. Poljaki so čudni, sem že omenila? Se pa uspemo sporazumeti v poljsko-slovenski jezikovni navezi in s hrvaškimi vložki uspe še bolje. Poljaki so čudni. Strmijo vate. Na koncertu te prosijo, če se lahko umiriš. Čudni so, saj pravim. Največji čudak od vseh je bil tisti v kampu, ki je naokrog hodil le v gatah.

Čez Slovaško, kjer je še poceni bencin, čez Avstrijo in v Maribor. Spat. Saj ne da sem tudi celotno pot domov prespala. Na zadnjem sedežu, naslonjena na okno. Vem, čudežna deklica sem.

Ah, pa ja... Kot sem obljubila - štirinajst dni sva dihala isti zrak. Grugru!