Nedelja:
Ne odrineva dopoldan, ampak šele ob treh popoldan, zato v hotel prideva ravno prav - na večerjo. Ker sva lačna pa še bolj idealno je, ker se greva lahko pocartat z vročim zrakom v prazno savno. Ležerno od vseh naporov dneva greva samo še spat.
Ponedeljek:
Tistih napovedanih minus dvajset se na soncu pač ne čuti, ampak v nenadni pooblačitvi otrpnejo prsti v čisto novih v glavnem neizoliranih rokavicah (damn you intersport!), vidljivost se zmanjša na "ne vidim več nobenih kucljev, ampak samo še belo" in na "pomotoma bom prečkala progo, kjer sidra prevažajo smučarje na vrh hriba", nos zmrzne, ustnice so že brez ustnic, "sunila mu bom podkapo pa še podrokavice" in "bejžva nazaj v hotel!". Nekaj rund s pingpongom v krogu in petimi igralci s pošvedranimi loparji.
Torek:
Dež. Celziji v plusu, ampak veter pa tak, da je bilo očitno, da ga je gospa Vetrova pošteno razkurila, ker so hodniki začeli tuliti, okna zavijati, vrata pa tudi niso bila pri miru. Že skozi šipo se ni videla prva smreka in Nos se ni želel pomoliti ven za noben denar ali sendvič, s svojo konico je štrlel samo v štirinajst remi kart in s prekladanjem src pa križev pa karov pa pikov ni sprožil nobenih navdihujočih potez. Eno mogoče.
Sreda:
Pol metra snega, kolikor ga je bilo ob prihodu na asfaltu, se niti v plundro (je enako sluzjivo peskasta snov drekljive barve, ki leži na cesti ali bivši sneg) ni spremenilo, ampak je enostavno postalo voda. Smreke so bile ponovno zelene, mi pa ob devetih, takoj po zajtrku, kjer so bili tokrat užitni le strupeni sokovi (?), že na poti proti domu.
S tridnevno smučarsko karto sem se smučkala le dve uri. Spala sem več, kot se za že tako lepo mladenko spodobi, brezveznih in nedojemljivih fotk pa je tudi nastalo par tisoč - ker sem se naučila namerno afnat pred objektivom.
*zaradi opozorila, da pretiravam s pikami po tri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar