Poleg prask po rokah in scufanega puloverja sem si za spomin shranila še noro na novo pogrešanje teh dveh mojih črnih dlakastih kep, ki z obeh strani ponoči oklestita spečega Človeka in ga v smislu totalne simbioze grejeta.
Mačke so inteligentna bitja, ko se gre za njihovo preživetje v stanovanju. So lovke in za razliko od zunanjih bolj divjih sorodnih zverinic namesto miši lovijo človeško hrano ... Kot so skleda s chilli con carne-jem, ki jo pustiš pred računalnikom, ker moraš nujno na stranišče. In kot so tudi vafljeva masa, ki teče čez vafljev pekač, ker je masa na primer preredka. So pomočnice, ko delaš testo za pizzo in če slučajno kaj pade na tla, pospravijo namesto tebe. Naučijo se odpirat vrata, naučijo se odpirat vrata omaric, naučijo se odstranit zatič, ki jim preprečuje odpirat vrata omaric - ker notri je že pečena pizza s sardelicami in sirom na vrhu. Ko Človek meni, da je dal stvar na varen plac.
Mačke so ljubke. Zlezejo pod kožo, te hitro obrnejo, ko se gre za briket. Ker veš to, jih moraš disciplinirat, bit krut, ko je čas za zajtrk in večerjo (in samo za zajtrk in večerjo). Brez priboljškov, z natančno odmerjenim številom briketov, s "sedi" in s "taco", preden dobi vsak svojo posodico. Red je treba imet, če želiš preživet s štirimi prebrisanci.
V najinih novih prostorih bova menda ufurala nov ukrep, da bova bolje spala. Najini črni dlakasti kepi dobita prepoved vstopa v spalnico. A res?
Ni komentarjev:
Objavite komentar