Pokukam. In hitro pogledam stran. Zaprem zavihek. Ga še enkrat odprem. Začnem listat in brat. 24. september je tako oddaljen! Vznemirljivo življenje brezposelnika je danes namreč še bolj vznemirljivo življenje nekoga, ki se usposablja na delovnem mestu in cveti in ima krila in raste in postaja odločnejši, samozavestnejši in bolj prepričan vase. Kar naenkrat ima ambiciozne načrte, velike vizije, polno idej, zadovoljstvo kar kipi ven iz njegovih ličk, čeprav je po polnem dnevu tako utrujen, da se mu včasih prav ne da odpreti ust, da bi to povedal.
Da so bile tiste ovire in zavore in strahovi pred prvo zaposlitvijo po faksu, povsem brezvezni, je ključna in velepomembna ugotovitev za vse neumne, ki tega še ne vedo. Koliko enih luštnih službic sem morala izpustiti iz rok, preden sem spremenila v meglice tisti trdi stop znak, v katerega sem se tako rada zaletavala! Hecam se, verjetno nisem nobene, si rečem, ko berem in slišim za rjoveče mlade duše, ki bentijo nad nerazumnostjo in slabimi radarji delodajalcev. Navsezadnje tudi moje važnanje nima ravno ta pravih normalnih temeljev.
Tako najdeno se počutim med trkom vsaj treh planetov različnih barv, na katerih živim ta trenutek. Manj časa imam, več imam volje za vse! Vse! No, razen za pisanje, mojo prvo strast, za peko, mojo drugo strast, za jogo, sprehode, zdravo življenje, kosilo, pospravljeno stanovanje, striženje nohtov na nogi, selekcijo fotk preteklih nekaj let ... Ali za stvari, ki so bile na moji prioritetni listi eno leto nazaj. Ali za stvari, ki predstavljajo osebno nego, urejeno okolico in dobro kondicijo.
Po drugi strani je pa tako, da sem vseeno sveže izpod pazduh dišeča, strižca las obiščem pogosteje, dovolj je, če svoj bivak očedim enkrat na teden bolj konkretno, saj me je za polovico časa manj doma, za polovico časa manj smetim po površini bivalnega prostora ali pa preprosto nimam fizične zmožnosti za povzročanje apokaliptičnih razmer. Mimogrede - enako velja glede psihičnih zmožnosti, ko se gre za boj v potencialnih ne-tako-pomembnih konfliktnih situacijah, za katere sem bila nekoč strašno dobro izurjena, sploh sem bila nadkonkurenčna čarovnica pri copranju muh v slone. Zdaj sem bolj ... Meh. Aveštako.
Pri točki kondicije lahko mirno povem, da le-to pač pridobivam na delovnem področju, na področju socialnih stikov oziroma dela z ljudmi in na področju korakov po granitnih kockah in gor-dol po še ne preštetih številnih štengah. Kdo bi si, še najmanj jaz, kdajkoli zamislil, da me bo tako delo kot bumerang pumpalo z novo življenjsko energijo, ki se jo da pridobiti le preko praks in vseh nepredvidljivih situacij v konglomeratu različnih fac in kultur. In končno se odpravljam spat brez tistih težkih bolečih oči, ki so komaj še držale toliko izbuljenosti, da niso padle ven - od vseh naporov celodnevnega klikajočega rekreiranja po računalniškem zaslonu.
Pisanje, mojo prvo strast - sem že prej zgoraj napisala, da je - zelo dobro nadomeščam s pisanjem raznih zgodbic, obnov, pesmic za peti a in sedmi c, čeprav, saj vemo, to ni najbolj prav. Pa kaj če me malo v lopaticah zagrabi, če sem trda v kosteh in bolj švohotna v nekaterih pozabljenih mišicah! Pa kaj, če je moj bioritem zdaj še malo bolj zmuštran in čez dan komaj opazim vremenske pojave, le to, da se je dan konkretno že podaljšal, saj hodim domov, ko še vidim sonce, pa mi je kristalno jasno. Pa kaj, če danes ne upam stopit na tehtnico, ker tako manj izbrano jem. Vse to se fino izravna z mojo duhovno izpopolnjenostjo in srečnostjo.
Za nevrončke, zamujene epizode najljubših serij in nohte na nogi bom že poskrbela tam med mehurčki, ki so kar naenkrat postali polletni projekt. Zdaj.
Da so bile tiste ovire in zavore in strahovi pred prvo zaposlitvijo po faksu, povsem brezvezni, je ključna in velepomembna ugotovitev za vse neumne, ki tega še ne vedo. Koliko enih luštnih službic sem morala izpustiti iz rok, preden sem spremenila v meglice tisti trdi stop znak, v katerega sem se tako rada zaletavala! Hecam se, verjetno nisem nobene, si rečem, ko berem in slišim za rjoveče mlade duše, ki bentijo nad nerazumnostjo in slabimi radarji delodajalcev. Navsezadnje tudi moje važnanje nima ravno ta pravih normalnih temeljev.
Tako najdeno se počutim med trkom vsaj treh planetov različnih barv, na katerih živim ta trenutek. Manj časa imam, več imam volje za vse! Vse! No, razen za pisanje, mojo prvo strast, za peko, mojo drugo strast, za jogo, sprehode, zdravo življenje, kosilo, pospravljeno stanovanje, striženje nohtov na nogi, selekcijo fotk preteklih nekaj let ... Ali za stvari, ki so bile na moji prioritetni listi eno leto nazaj. Ali za stvari, ki predstavljajo osebno nego, urejeno okolico in dobro kondicijo.
Po drugi strani je pa tako, da sem vseeno sveže izpod pazduh dišeča, strižca las obiščem pogosteje, dovolj je, če svoj bivak očedim enkrat na teden bolj konkretno, saj me je za polovico časa manj doma, za polovico časa manj smetim po površini bivalnega prostora ali pa preprosto nimam fizične zmožnosti za povzročanje apokaliptičnih razmer. Mimogrede - enako velja glede psihičnih zmožnosti, ko se gre za boj v potencialnih ne-tako-pomembnih konfliktnih situacijah, za katere sem bila nekoč strašno dobro izurjena, sploh sem bila nadkonkurenčna čarovnica pri copranju muh v slone. Zdaj sem bolj ... Meh. Aveštako.
Pri točki kondicije lahko mirno povem, da le-to pač pridobivam na delovnem področju, na področju socialnih stikov oziroma dela z ljudmi in na področju korakov po granitnih kockah in gor-dol po še ne preštetih številnih štengah. Kdo bi si, še najmanj jaz, kdajkoli zamislil, da me bo tako delo kot bumerang pumpalo z novo življenjsko energijo, ki se jo da pridobiti le preko praks in vseh nepredvidljivih situacij v konglomeratu različnih fac in kultur. In končno se odpravljam spat brez tistih težkih bolečih oči, ki so komaj še držale toliko izbuljenosti, da niso padle ven - od vseh naporov celodnevnega klikajočega rekreiranja po računalniškem zaslonu.
Pisanje, mojo prvo strast - sem že prej zgoraj napisala, da je - zelo dobro nadomeščam s pisanjem raznih zgodbic, obnov, pesmic za peti a in sedmi c, čeprav, saj vemo, to ni najbolj prav. Pa kaj če me malo v lopaticah zagrabi, če sem trda v kosteh in bolj švohotna v nekaterih pozabljenih mišicah! Pa kaj, če je moj bioritem zdaj še malo bolj zmuštran in čez dan komaj opazim vremenske pojave, le to, da se je dan konkretno že podaljšal, saj hodim domov, ko še vidim sonce, pa mi je kristalno jasno. Pa kaj, če danes ne upam stopit na tehtnico, ker tako manj izbrano jem. Vse to se fino izravna z mojo duhovno izpopolnjenostjo in srečnostjo.
Za nevrončke, zamujene epizode najljubših serij in nohte na nogi bom že poskrbela tam med mehurčki, ki so kar naenkrat postali polletni projekt. Zdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar