Precej zmahano sobo imam. Tako kot je zmahano dogajanje v buči. Tam med mielinskimi procesi v možgancih, ki me spravljajo v stanje razočaranja in hude jeze nad nevrologi na urgentnem oddelku te naše nove nevrološke klinike. The fuck, seveda je kriv mehur, saj je vedno kriv s svojim nadstandardnim gostovanjem bakterij, ki v petinpluszvezdnični oskrbi malo preveč dobro skrbijo za svoje spolno življenje in ohranjanje svoje vrste na tem planetu ... V tem mehurju. The fuck, seveda je kriv, ampak tako odličen gostitelj je vedno, tudi ko sem nevrološko popolnoma na nogah. Bom pa že vedela jaz, ki sem že sedemindvajset let, od tega že skoraj deset let odgovorna in v pravnem smislu zrela za upravljanje s svojim telesom. Saj naj bi ga že spoznala ob vseh raznovrstnih bolnišničnih izkušnjah.
Dokazovanje belim enotam, da bi telo rabilo nekaj kemije, ki niso antibiotiki, je vseeno precej težko. V tem primeru vseeno oni, tam v urgentni ambulanti, ki jim je preveč, da bi stopili s svojega piedestala, ko gre za bolnika, ki jim je odveč, da bi prosili za mnenje tistega, ki malo več ve o tem določenem primeru, pozna zgodovino in z lahkoto lahko primerja in določi, kdaj gre za poslabšanje, pošljejo domov z "najprej pozdravi mehur" ... Ta madafakin mehur, ki je tisto kulturo bakterij že vzel za svoj habitat in je to v bistvu povsem normalna in zdrava, če potem lahko to rečem, slika zanj.
Ne, saj je vse okej, bom čopala te oranžnoroza tablete na dvanajst ur vseh deset dni, se zraven matrala z rehabilitacijo in koordinirala ravnotežje ali ravnotežila koordinacijo, hodila na sprehode, plavala in goltala klor, se masirala in galvanizirala ... Potem pa bom najbrž spet klicala in pristala v tisti isti ambulanti in ... Povedala, kako zelo razočarana in jezna sem kot pacientka in kot oseba, ki nima od včeraj postavljene diagnoze. The fuck.
Ni komentarjev:
Objavite komentar