No, pa se družim. Saj nisem želela nič na silo, tudi osamljene obroke (dve kosili, en zajtrk in ena večerja) sem shendlala do te mere, da se mi je že prav fajn zdelo, kako mi je vseeno, če nihče ne sedi nasproti mene. Lahko žvečim na glas, cmokam v ritmu harmonike s tako imenovanega slovenskega večera, ki se v hotelu zgodi vsak četrtek, lahko ližem sladoled z žličke in ga izpljunem nazaj nanjo pa potem ta ledeni izpljunek še enkrat poližem, čeprav je menda to nedopustno in ogabno! Slednje počnem, sicer zobna sklenina kriči, ne vem, kdaj se mi je ta navada usedla med zobe in jezik.
Vseeno sem potihem računala na eno nesamotno kavo tam do konca tedna in povabilo se je samo od sebe naredilo. Navidez neobupano sem na dušek spila svoj ekstra sladkan espresso (ne vem, te kave iz kavarniških kavomatov so mi ogabne brez mleka, ker pa mleko, kot že znano, v črevcih dela prepih, sojinega pa tu nimajo na voljo, se moram sprijaznit s ta črnim neturškim kafejem), na hitro in prisrčno pokomentirala vreme in trenutno slabo zaposlovalno politiko mladih, in zadovoljno odšla na naslednjo terapijo. Infiltrirana sem! Družba je hecna, ljudje so zanimivi, še se bomo videli. In pozdravljali z najbolj domačim "živjo", kar se mi zdi prva točka pomembnosti.
Tole me je samodejno vodilo naprej, v dvigalu sem čvekala z neznanci, drugi roza kartončkarji so me kar pozdravljali, kot bi me poznali, ne morem reči, da sem vcvetela, ker cvetela sem že prej - z dvignjeno glavo in brez sodobnega zombijevskega položaja (hoja z buljenjem v smartfon), da opredelim - je pa dejanski občutek male pripadnosti pognal nekaj še samozavestnejšega v meni. Če sem dan ali dva nazaj jamrala svoji lanskoletni roza kartončkasti kolegici, kako da jo pogrešam, sem danes brez pomisleka pisala še moji tako rekoč najstarejši prijateljici (ne, ni stara, štart prijateljstva pa), s katero že nekaj let ni prišlo do apdejta o najinih življenjih.
Zanimivo pri tem je dognanje, kako sem v preteklih mesecih, polletju, živela v neki izolaciji, ko sem se izrecno držala že znanih kril, ni se mi pa ljubilo (nisem upala?) drezati v nova gnezda ali na novo zmrcvariti kako staro, skoraj pozabljeno. Zdaj pa sem lopute kar odprla, bremz nimam vklopljenih. Ne, ne bodo se dogajale revolucije, ne bom kar naenkrat postala oblegana in komaj dihajoča hlastala za osamljenim zrakom, bom pa malo predla in ko mi bo dolgčas, mi ne bo grozno dolgčas, ampak prijetno in toplo dolgčas, if you know what I mean.
Ni komentarjev:
Objavite komentar