Mislim: "Danes" me je premlatil - danesdanes, današnji dan, danes kot 22. marec, danes, kjer mi v planerčku z rdečo utripa okence z "joga", "dvign ankete v stanovanju", "zalij zelene stvari" in "očesna ob pol enih" (večerna opravila so na ignoru op.i.).
Zadnjič mi je nečak z že osmimi (ali pa devetimi, saj ne vem) upihanimi svečkami na torti dejal, da nisem tečna - samo raztresena. In mulec s takimi, očitno psihoanalitično utemeljenimi, trditvami si zasluži pokal, če bi mu ga imela za izročit. Z raztresenostjo sem tako danes povzročila, da sem si na vadbi joge morala joga blazino izposoditi; da sem zelene stvari prepustila enotedenski suši; da je moja oprava za ven še naprej bundasta (spodaj so kratki rokavi, da sem bolj kul) in supergasta; da sem v roki imela telefon z baterijo, ki bo zdržala le za tisti nujni klic, če se bom usedla na napačen vlak ... Torej pozabila sem telefon, ključe stanovanja in joga blazino. S ponosom pa lahko povem, da sem se razumsko zjutraj spomnila na sončna očala, ki so moje vampirske zenice obvarovale pred žgočo svetlobo.
Brez telefona, brez ključev stanovanja, brez joga blazine (kar je bilo praktično v kombinaciji s pozabljenimi ključi - če bi blazino tovorila s sabo in ne imela ključev, kam bi štorasto rolico potem zabrisala?), s sončnimi očali in urbano sem se v zombi stilu vlekla čez Ljubljano do štirih popoldan ... Ko sem končno lahko podlegla utrujenosti (helov, dobrih šest uric spanca ob tempu preteklih dni je nič in nič spanca ob tempu preteklih dni me spremeni v nezainteresirano, sovražno, prazno in "sovražim veselo pogovarjajoče se ljudi" zombi babo, razširjene zenice pa te že tako zmatrajo, saj je zatiskanje oči pred svetom danes mučno težko), sem ubito prespala pozno popoldne ... Da bom s takim tempom sploh lahko nadaljevala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar