Smrkljarna v meni deluje le poleti.
Pozimi jo namreč znova pa znova prizadanejo naravne katastrofe kot so žlica medu vsako jutro, limonada vsako popoldne in čaj vsak večer. Pa zavarovan vrat z rutkami in šali pa obrambni mehanizem v obliki kape na ušesih. In topli škornji.
Poleti je pa tako, da takoj, ko se pojavi teh 30 stopinj ali več, Smrkljarna zazna ustrezne pogoje, kot so klima v kombinaciji z majčko, ki komaj kaj pokrije, klima na vlaku, klima na busu, klima v javnih prostorih, bezgov sirup s kockami ledu in brezbrižnostjo grla do svojega nesmrkljastega stanja, samo da se ohladi, hladen tuš tukaj, ledena reka tam. Idealno za proizvodnjo sluzkotov tam po sinusnih kanalih, ki zaprejo dotok svežega zraka skozi ušesa. Posledično se včasih v mehurju in sečnih kanalih odpre še hčerinska družba za masovno proizvodnjo urobakterij, samo da veš.
Smrkljarna bi lahko uredila izvozni sektor, če mene vprašaš. Koš, poln posmrkanih papirnatih robčkov, ni ravno ekološka nalepka, ki bi si jo ta fabrka lahko prislužila, če bi našla primernega odjemalca, ne vem, polža, če slučajno nima dovolj lastnega smrklja, po katerem se drsa skozi gozd. Stavit grem, da mora smrkelj že biti ena uporabna reč.
No, na srečo je tu nekaj, kar lahko poleti in česar ne moreš pozimi. Vitamine direktno lahko potrgaš z drevesa in jih brez posrednika po zobje zmelješ v sredstvo, ki bo pomagalo imunskemu sistemu, Smrkljarno pa spet zaprlo za nedoločen čas. Tudi to velja, da ti gajbico rdečih vitaminov dostavijo direktno z Goriških brd na dom. Čudovito!
Ni komentarjev:
Objavite komentar