Če zadnje čase, očitno sem tudi tu postala malo bolj zrela, filam rubriko "ms", jo bom še danes. Ker je pomembno - za iskanje in za pisanje in za manjšo štengco do izgubljenosti in to.
Takole je bilo: pozimi je bil kriv sneg, spomladi je bila kriva predolga zima, poleti je postalo krivo, da pomladi sploh ni bilo in da je vročinski udar z danes na jutri pokazal svojega tiča tam pri osemintridesetih stopinjah Celzijev.
In sem fasala ta nedolžen prehlad - tak, ki ga vsak dobi, ko se naivno izpostavi prvi klimatski mašini z desetimi stopinjami nižjo temperaturo in uživa v njej brez rutke okrog viadukta med trupom in bučo. Saj sem se izkašljala, izsmrkljarila, izšvicala in vse kar spada zraven - s smrekovimi vršički, z regratovimi cvetovi in klasičnim medom, z bezgovim čajem in limonado. Zunanja savna je pomagala pri hitrejšem prebolevanju (okej, vseeno je šlo za standardnih sedem dni, če zdaj bolje pomislim), a na drugem področju logično zahinavila. No, ni zahinavila, ker je jasen njen učinek na eno nevrološko obolenje.
Odrevenelost v nogah ni šla stran, štorasta sem bila še petnajstkrat bolj, svoj koridor gibanja sem omejila samo na teh triinštirideset kvadratov v najemu, da slučajno ne bi preveč izzivala navideznih korenin pred sabo, in čakala, da še Planet malo prešalta na nižjo stopnjo v svojem krematoriju. In je prešaltal, trapasti simptomi pa so me posadili na stol pred vrata urgentne ambulante. Da je krivo vnetje mehurja, so rekli. Pa da naj ukrepam pri svojem nevrologu šele čez en teden, ko me antibiotiki pozdravijo, da vidimo. Come on! Čez en teden bom na Poljskem! Grem na festival! Po cesti in na zadnjem sedežu belega avtomobila, za katerega se ne ve, a je še sposoben prevozit tisoč kilometrov pa še toliko za nazaj ... Taborit, se hecat, plavat po Baltiku in tudi kaj vodkastega spit!
Počakam samo en dan, ker je bil praznik, in zasitnarim svoji super nevrologinji kar prek telefona. Nov izvid je pokazal, da je šlo za fejk alarm, ker na tak nivo tistih mini čudnih zadev v vodi, nadomestni dinozavrasti (in s tem pridevnikom ni nič narobe) zdravnik s strašnim smislom za humor, ne bi nikoli predpisal antibiotikov, samo čaj od preslice.
Pa sem zdaj tu - v naspidirano pospravljenem stanovanju (samo posesan ni, ker sesat ne maram, kavč za nocojšnjega kavčsurferja tudi še ni premontiran v surf), z muffinkačem sveže pečenih borovničevih muffinov Edicija 2 (ker so mi včeraj prvič v življenju ratali sočni, rahli in puhasti in se taki obdržali še naslednji dan!) in cevčico ali kanalčkom v žili, ker za tri dni infuzij brezveze špikat vsakič posebej že v tako ošvohnele žile. In z novo totalno netabuizirano objavo! Pa vseeno komaj čakam, da stipkam še petkovega Bobovnika, ker moram vdihnit to energijo nekam ... Brez kave.
Dobre volje sem, ker sem poštimala te zdravstvene formalnosti pred roadtripom. Kljub temu, da mi dodatno zavarovanje začne veljati šele s prvim julijem, ker sem šlampasto menila, da mi bo ob prijavi to avtomatsko steklo samo po sebi, ko bom šestindvajset.
Super volje sem, ker sem tako polna energije, da grem brez strahu na festivaljenje ob vseh hudih bandih, ki se bodo zvrstili po gigantskih odrih gigantske letališke površine ... Brez vodke, seveda. A z antibiotiki in kortikosteroidi v riti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar