Nekdo bi moral nehati živeti v preteklosti.

V nekem trenutku sem že pomislila, da bi potrebovala zgodovinarja, ki bi analiziral vzroke za stanje, kakršno je sedaj, potem pa še odvetnika, ki bi malo bolj sistematsko predstavil moj zagovor (samozagovor je bil namreč bolj v smislu kure brez glave). Cela vest me je zapekla, ker sem bila že skoraj prepričana v to, da sem slab človek. Pa sem hladno in elegantno začela z razlago, da enostavno nimam več želje po druženju - ne zaradi nje, ne zaradi tebe, ampak zaradi sebe. Ne delam nič narobe, samo naprej grem in hodim - že nekaj časa. Preteklost je bila dobra v svojem času, zdaj pa je življenje čisto moje in sem sama center svojega sveta. Ne poznaš me več, sama si rekla tako... In všeč mi je.

Ob koncu pogovora, ko sem predlagala samo še novoletna voščila, sem dobila čestitko od zunaj. Pa še eno čestitko in še nekaj teh. Za mojo odločnost in vera v moj prav se je povrnila. Občutila sem le obžalovanje, da je sedaj ostala še brez nekoga. Solze me niso prepričale.

Matr sem jezna!

Seveda sem pa sedaj še malo boljša oseba - apdejtana sem na način, da sem odstranila staro verzijo enega od programov. Ah, ne... Kliknila sem apdejt takoj, ko sem odstranila virus. Večji prostor je okoli mene, štrika okoli moje glave ni več pa tudi v imeniku imam zdaj že prišparano mesto za neko novo številko. Ta njena me ne bo več klicala.

Matr, da sem zadovoljna!