nedelja, 15. maj 2016

Delovni naslov: Dons mava 10

Takrat so bili večeri še topli, v kratkih rokavih sem ga s sprintanim paketom nekih papirjev čakala pred bivšo trgovino. Printe je bilo namreč blazno pomembno oddat pred začetkom izpitovanja prvega letnika faksa, njemu pa je verjetno spet crknil printer. Zdaj pa, v času očitne ledene dobe, zafršlusana v velur, na ta petnajstomajski dan ne obujam spomina, ker /osladna bom/ mi ga ni treba, saj je ta spomin postal vsakdan (povem razpočeno ponosna z rahlim paradižnikovim odtenkom v licih)

Ljubeč, dolgočasen, prepirljiv, spravljiv, strasten, čohljajoč. Družaben, mulokuhajoč, jezen, takozelojezen!, sproščen, prcajoč. Gurmanski, seksi, zajeban, nežen in mimobežen. Humoren in resen in resen s polno humorja. Tak je ta najin desetletni vsakdan. Nikoli sovražen, nikoli ponižujoč, nikoli varajoč, nikoli škodepovzročujoč ... Vse ostalo pa. Printalna mašina je že nekaj časa skupna, pridno tiktaka in je ta točno ta, ki je na tisti dan z začetka najinega romantičnejšega dela zgodbe zagnjavila s štrajkom.

Skozi strašljive viharje sva se podajala, vedno v iskanju harmonije in ravnotežja, ker sva se zmenila, da naj bo vsaj ta najin odnos ena mirna reč v najinih življenjih. Po nekaj letih sva tudi že prišla na raven, ko se nisva kaj preveč obremenjevala z najinimi preveč človeškimi platmi, čeprav ta baba, kakršna je, na podlagi hormonov še vedno zapade v vudu-magične seanse transformacije mišk v slone, dec pa, kakršen je, še vedno brez padala skače v temačna brezna, iz katerih ga ne boš izbezal, če se odloči, da bo skrit in tiho. S sistemom oblazinjenih sob že malo veva, kako ravnat v takšnih situacijah, še vedno pa je nemogoče mislit, da je ta drugemu vseeno in enostavno živet takrat. Si obkljuvava kak živec, obarvava las na sivo, izpuliva par kocin, ampak dokler se vse zaraste in obraste nazaj, ni panike.

Hkrati za seboj vedno več dreka tovoriva in se še vedno vsakič znova učiva, kako razpolagat s tem tovorom, kako razpolagat s tako količino tovora, kam ga skladiščit, kdaj ga vseeno prodat z vso nižjo ali višjo uporabno vrednostjo in kdaj zabasat z njim kakšno luknjo, skozi katero pušča potencialno uničujoča in še bolj strupena snov. Strategija, ki jo uporabljava pri najinem plezanju navzgor, rasti in gonji skozi spremembe, nima izraza, nima besede, nima opisa, samo je in s popolnim zavedanjem, da bo pa enkrat v določenem kraju in času lahko povsem napačna. V takem odnosu ni pravil, je pa pomembna ena stvar: približno ista vizija prihodnosti in če včasih vizija vključuje samo pojem "kdo", nikakor pa ne "kje" in "kako", je dovolj, tako misliva.

Verjetno se je v najini skupni karieri pojavilo veliko več ovir kot v karieri nekega običajnega para. "Verjetno" pravim zato, ker ni, da bi to zvezo poveličevala in precenjevala. Samo veliko več racionalizma, pretehtanih in premišljenih korakov je potrebovala že od vsega začetka. Nekaj časa sva kljubovala in si privoščila avantur, kakršnih si jih vsak par, nekaj časa sva potem analizirala, a je stvar izvedljiva ali ni - vendar kot par. Zdaj ugotavljava, ugotavljam, da marsičesa ne bova mogla doživeti skupaj, v dvojini, kar pa ni razlog, da bi se pri izkustvih omejevala. S kompromisi se bo dalo rešit kozo in volk bo nafutran z drugimi sortami čevapov in če bo to kazalo in opredeljevalo slikovit odnos, ki si ga dva predstavnika različnih hormonskih ravnovesij že tako predstavljata, je to totalna win-win situacija.

Obožujem ga. V vsej svoji pikrosti, ki jo ima do življenja, v grenko-sladkem odnosu, ki ga ima do sveta, do moje lepote, do globalnih razprtij, do najinih in moje mačke. Obožujem ga v vsem iskrenem humorju, ki ga ekspresira preko svojega neprefinjenega smeha, v vseh njegovih enciklopedičnih zmogljivostih, ker pozna odgovor na vsako vprašanje, v vseh njegovih futurističnih filozofijah, ki jih napoveduje. Vredno je držat za roko človeka, ki ga držiš tudi, kadar si skregan z njim. Tega človeka, ki bo celo noč pazil na tvojo eko mercatorjevo vrečko, v kateri si je na žur prinesel pivo. Ki ne mara romantike, a te celo noč drži v objemu, da komaj dihaš. Včasih je tako prekleto zajedljiv, ampak menda samo, ker dobro hoče. Ker hoče, da oživim, ker hoče, da si naberem moči in kondicije, ker hoče, da ozdravim. Ker hoče, da se osamosvojim. Takrat ga sovražim. 

In to je moje ljubezensko pismo.

Ni komentarjev: