In brez bele salse, ker ni niti jogurta, porabit je pa treba vse tiste čakajoče zapuščene stvari v hladilniku, da se ne odločijo v sebi zarediti plesni, se zagniti ali preteči svoj maraton čez rok. Pa gremo, dan MS kuharice potem poteka takole.
Umivanje zob, jutranja (a res? - ura je že enajst) joga-telovadba, za zajtrk ukradem dve marelici, ki sta zrasli na pultu pri spodnjih stanovalcih. Treba je na sprehod, čudovit dan je! Kot je čudovito prihajanje nazaj k sebi in zaresen zajtrk malo kasneje. Dobim solato, še zemljasto in ker prst ni dobra za zobe, se usedem na balkonski stolček k malim nadobudnim paradajzovim drevescem in začnem s tem dolgotrajnim trebljenjem spomladanske solate, v kateri ni več kaj veliko spomladanskega. Danes bodo tortilje, se spomnim ful dobrega kosila in večerje in kosila in večerje še za naslednji dan. Tortilje z nečim, pa naj bo to burrito, kesadilja, čimičanga, enčilada, fahita, razlik med njimi tudi po klikanju po wikipediji ne absorbiram. Nimam sira, imam pa svežo solato.
Pospravim kuhinjo od mojega polnočnega brskanja po omaricah, pospravim posodo iz pomivalca, pobrišem mizo letečih mačjih dlak in morebitnih šapastih tac kosmatih prebivalcev stanovanja. Še prej naštudiram svoje bodoče premike na youtube filmčku, ki vedno znova motivira s "takooo na izi načinom priprave tortilj, ki so boljše od kupljenih, celo tako zelo boljše, da jih nikoli več ne bomo kupili". Temu sem že tolikokrat nasedla, da zdaj zavestno tega ne verjamem več. Doma narejene tortilje so res praktično le voda in moka in res jih le fino razvaljaš in vržeš na ponev, ampak niso na izi! Pokurijo ogromno energije za težko stoječega homo sapiensa in ogromno živcev ob neravnem polaganju tankega (a nikoli tako tankega kot je tanek trgovinski) testa na ponev. Potem se mehurčki ponavadi zažgejo, ker je ponev na visoki in ne na srednji temperaturi, tako da okus domačih tortilj nikakor ni boljši od kupljeno-tortiljastega. Z velikim zanosom jih naslednjič, ko bodo v akciji, par paketkov z vsemi strupenimi E-ji vred vržem v nakupovalni voziček, ponovno spoznam. Da niso lepo okrogle, to sem že sprejela in tako sem jih v vseh njihovih nepravilnih oblikah že prav poosebila.
Youtube chef pove, kaj počni, ko počiva testo. Tudi ti počivaj. Niti ne pomislim, kako prav ima, samo usedem se. Še prej pospravim nered in se pripravim na nov kaos v kuhinji čez dvajset minut. Od mize do ponve pridno znosim vseh osem tortilj, ko opravim, grem počivat. Vrnem se, da spet pospravim in še enkrat se vrnem, da ostanek pire krompirja od včeraj spremenim v krompirjeve polpete, ki jih spečem v pečici. Spet pospravljam, spet počivam. Ne vem, kam gre čas takole, ampak ura je že šest. Spravim se k nakoščkavanju in naseckavanju zelenjave, čebulo spet vržem v ročni sekljalnik čebule, ki so se ga vsi želeli znebiti, potem ko so ga kupili v Lidlu za pet evrov in je zares namenjen le sekljaštvu čebul (tega sekljalnika najbrž ne uporablja nihče na svetu in še moj prvi čebulosekljalec v človeški izvedbi se čudi, kako prav mi ta kuhinjski pripomoček pride, sicer jokajoči hejterki rezanja čebule)
Je že res, da mi mogoče uspe nadpovprečno zasvinjat kuhinjo, ko se nečesa lotim, napram drugim uporabnikom, ampak se pa tudi česeleda (tko mehiško se sliši) sproti pospravljam za sabo in vzdržujem red (in delovni prostor, ker gre seveda za kuhinjo z malo delovne površine - vsaka kuhinja ima malo delovne površine). Če dobim opazovalca z zavijajočimi očmi, ker na primer, da je moka povsod - na mojem nosu, v mojem nosu, na tleh, na stropu), tem zavijajočim očem zabrusim, a bodo one pospravljale za mano ali jaz.
Ko dan že prehaja na spalni program, jaz zaključujem z zlaganjem vsebine na tortilje. Filing je ... Filing, občutek mislim. Utrujen, malo jezen, kam kompletno je šel čas, je šla moč - v ta en tortiljasti zavitek, ki ga bom pojedla v roku petih minut, ker zdaj sem pa že res lačna? Okej, in v še sedem naslednjih, ki jih bom postregla mojemu mučeniku, ker ima za sabo druge sorte stresen teden, ali ki jih bova pojedla jutri in pojutrišnjem ... No, se mi zazdi, da je hkrati filing res zadovoljujoč, ker ženem naprej svojo mašinerijo, ker vzbudim nekaj pocejanih slin na snapchatu, kjer produkti absolutno izgledajo boljše kot so v resnici, ker je grižljaj komplet tvojega, v katerem točno veš, kaj je notri in se zdi takoj malo bolj zdravo.
Vse to se bere skoraj tako naporno kot je v resnici bilo! Res gre za nenehno izmeno glancanja in počivanja, res gre za prehitevanje kazalčevih stotink v tekmi z mojimi premiki, zasuki, koraki. Toliko reči imam na spisku! Toliko alinej pod "kaj moram" in "kaj bi", da nervozno na koncu dneva ne naredim nič, ne obkljukam ničesar. Razen tortilj z nadevom. Spodobnega kosila ali večerje.
Ko dan že prehaja na spalni program, jaz zaključujem z zlaganjem vsebine na tortilje. Filing je ... Filing, občutek mislim. Utrujen, malo jezen, kam kompletno je šel čas, je šla moč - v ta en tortiljasti zavitek, ki ga bom pojedla v roku petih minut, ker zdaj sem pa že res lačna? Okej, in v še sedem naslednjih, ki jih bom postregla mojemu mučeniku, ker ima za sabo druge sorte stresen teden, ali ki jih bova pojedla jutri in pojutrišnjem ... No, se mi zazdi, da je hkrati filing res zadovoljujoč, ker ženem naprej svojo mašinerijo, ker vzbudim nekaj pocejanih slin na snapchatu, kjer produkti absolutno izgledajo boljše kot so v resnici, ker je grižljaj komplet tvojega, v katerem točno veš, kaj je notri in se zdi takoj malo bolj zdravo.
Vse to se bere skoraj tako naporno kot je v resnici bilo! Res gre za nenehno izmeno glancanja in počivanja, res gre za prehitevanje kazalčevih stotink v tekmi z mojimi premiki, zasuki, koraki. Toliko reči imam na spisku! Toliko alinej pod "kaj moram" in "kaj bi", da nervozno na koncu dneva ne naredim nič, ne obkljukam ničesar. Razen tortilj z nadevom. Spodobnega kosila ali večerje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar