Potopisno poročilo izpod ekvatorja bom kar preskočila

Mesec kasneje flipflopke še vedno ležijo na tleh v kopalnici, še dišijo po tropih in tega še ne morem izmit. Pesek, ki sva ga ukradla sejšelskim plažam, ga nabasala v prazen isostar lonec in ga pretihotapila skozi šlampast otoški security check, pa se še vedno (prekuhan in osušen) duši v ziplock vrečki - ves nedefiniran, kje bo njegova prihodnja pozicija, saj v deželi, ki ji kraljujejo črni mački in njihov nagon po vrtnarjenju, kot taka struktura zagotovo spada med bolj ogrožene vrste. Ista usoda je doletela koralni greben, ki prav tako še nima identifikacije z gorenjsko geografijo.

En liter taka-maka ruma izpod ekvatorja in kila datljev iz puščave so pod slovenskim dehidriranim podnebjem, neradodarnim z D vitaminom, s težko apnenčastimi padavinami in vodovjem, izginili, še preden sva prebolela podopustniško depresijo. Še preden so lasje spet postali suha roževina, še preden je koža spet postala luskasta in umirajoča. Še preden se je v zavednem in nezavednem stanju umirilo vrtenje filmov o ... Kičastih barvah, mogočnih palmah z morilskimi plodovi, mini luštnih palmah, ogromnih kokosih, razsekanih in malo nagnitih kokosih, pa o švicajočih nosovih, kolonialističnih klobukih, belih velikih ladjah, pisanih malih supih, črnih dinozavrastih granitih ... O rdečih ptičih, letečih lisicah, oklepnih gigantkah, lion fishih, vojaških hitrih ribicah ob pomolu, zgodnjih zajtrkih, poznih kokosovih elektrolitskih tekočinah, precenjenih kosilih, predragem Seybrew-ju. 

Še malo čutim to bolečino, ki sem jo prejela ob trku dveh glav, ki sta romantično želeli tekmovat z valovi. Če močno pritisnem na lično kost, še zamolklo zaboli! Okusim slano toplo vodo, začutim nežen in ravno prav pod prsti ugrezajoč pesek, pocmokam navidezni suši z lososom, ki je pravkar prišel iz zamzovalnika. In suši s tuno, ki je pravkar priplavala iz Indijskega oceana. Potem se peljem s starim, preveč hitrim busom skozi džunglo, čez hribovje, na drugo stran, doživim pravi lunapark. Vidim bedo domačinov, vidim gigantsko želvo, vidim pokopališče med palmami, vidim prestižni rezort in palačo šejka na vrhu celine. 

Tretje strani sveta tudi ne pozabim. Strani sveta, kjer dolgočasne zlate ali peščene atmosfere z ogromnimi belimi naftožerskimi zverinami jahajo beli bivši beduini po desetpasovnicah. Z drago kavo pod najvišjo zgradbo na svetu pospremim spomin na to mesto, v katerem arhitektura tekmuje med sabo, katera bo bolj štrlela v nebo, katera bo bolj zavita in inovativna, katera bo bolj kričala sporočilo bogatih in zdolgočasenih v tistem neskončnem pesku.

Kičaste, zanimive in tako prijetne slike odklopa in širjenja obzorij počasi, a vztrajno zamenjajo slike realnosti, sivega ozračja, dolgih hodnikov, navijanja vijakov, vnašanja podatkov v excell, prestavljanja žebljičkov, reševanja psiholoških testov, razglabljanj in ugotavljanj o svojih željah, ciljih, realnih povezovanj med mojimi sposobnostmi in izvedljivimi možnostmi. Najino vesolje se za kanec postavi na glavo, zamenja gravitacijo (zdaj nimam pojma, kaj govorim) že takoj po vrnitvi s potovanja. Ne obžalujem, da dan ne bo več isti dnevu pred njo - pred podekvatorsko zadnjehipno izvedeno avanturo. Pozabim, da sva imela za tisti košček planeta izjemno slabo vreme, v katerem sva potem videla same pozitivne reči.

Veliko sem naštevala, vseeno je to najboljši način za sprostitev tolikšne količine bežečih in preskakujočih misli. Veliko sem se ponavljala, kar je ob tolikšni količini bežečih in preskakujočih misli pomembno za en malo manjši smisel. Misli sem sprostila in naredila prostor za nove, pomembnejše, imam občutek, da se jih bo hitro nakopičilo za nov tovorni vlak. Vlak?