ponedeljek, 15. marec 2010

Bolezen dinozavrskih razsežnosti.

Tak poraz, da se počutim kot dinozavrov drek.

Simptomi:
  • melanholija,
  • nezmožnost tipkanja dvopičja v kombinaciji z zaklepajem (to je smajli),
  • nezainteresiranost za načrtovanje,
  • občutek težkega gibanja skozi zračne molekule, 
  • pesimizem,
  • prepričanje, da si lahko upravičeno zoprn,
  • "saj bo" ali "saj bo šlo naslednjič" ali "ne sekiraj se" postanejo ušesu najbolj sovražni izrazi,
  • tolažba drugih doseže obraten  občutek in sicer še večji obup,
  • vdanost v usodo. 

Predviden čas okrevanja:
  • en teden.
Vzrok:
  • je znan.
  • Ko dobiš prst v rit potem, ko si od vsega začetka sicer prepričan, da tokrat bo pa le uspelo.

5 komentarjev:

K pravi ...

ajmo, ajmo,vađajna draga, nč ne bomo jamral.

pojest moraš škatlo najljubših piškotov, pogledat 3 dele najljubših nanizank, malo pocmerit v pouštr, se pol dneva smilit sama sebi, zavrtet playlisto najbolj jokavih komadov, gledat v strop/zid, si probat vertikalno porezat žile z geotrikotnikom...

takoj zatem pa zamenjat playlisto za tisto z bobni in kitarami, udarnimi ritmi in uporniškimi besedili, zmetat pošmrkane robčke v smeti, dvignit rolete, odpret okno in stat pred njim samo v gatah 5 minut (sam da te sosedovi ne vidjo).

okrevanje zagotovljeno. furanje safra je bolezen sodobnega časa. nihče ji ne uide.

:)

Izgubljena. pravi ...

Katja, tvoji nasveti so čudobviti! Tisti z geotrikotnikom je absolutni zmagovalec :D

No, stvar je bila taka, da sem včerajšnji večer resda prejokala, namesto nanizanke sem malo odmaknjeno pogledala Astroboya, zaspala, zjutraj se zbudila z občutkom dreka od dinozavra, potem sem se pa spravila v red, ko sem šla na faks najprej jamrat sošolci, potem pa poslušat predavanje o strahu pa anjksioznosti, ki je temeljilo na primeru izpitopisanja. Definitivno se mi je obrnilo v plus in moja volja do življenja je nazaj. :))

Hvala ti sicer za tole :)

Tjaša pravi ...

ja se strinjam s katjo...dodajam pa, da ko dam čez nanizanke in kozarce Martinija...in ne pomaga...enostavno rečem problemu oz. krivcu za problem....spiiiiiiiizdi :D
in se ne sekiram več

Izgubljena. pravi ...

Mah jaz sicer poskušam omejiti svoje sekiranje, ampak žal pripadam populaciji, ki bo najbrž stres vzrok za smrt. :D

Delam na tem, da bi bila sposobna rečt problemu spizdi :D

Tjaša pravi ...

se da....če se pa zraven še malo popačiš, je pa še zabavno :D