Stvar, ki se konstantno dogaja znotraj moje eksistence in sploh neče stran: vedno (vedno!), ko stopim ven iz avta in v trenutku, ko se dotaknem vrat, da bi jih zaprla, me zruka elektrika (ni važno, če to v resnici nosi drugo poimenovanje - vsi vemo, kaj nadležnega mislim).
Danes približno štirikrat. Štirikrat sem tudi zatulila zraven, ampak mislim, da me ni nihče slišal.
Potrebujem zdravilo! Ali pa bom nehala za sabo zapirat avtomobilska vrata.
Stvar, ki se vrti okrog naslova pa je sledeča: tako sem bila vesela, ko sem končno zagrabila (pred enim letom in od mami) naštrikan šal vijoličaste barve, ki se je zaradi moje malomarnosti znašel na tleh predavalnice in nekaj ur poteptan iskal vrat svoje pozabljive, večkrat zmešane, lastnice. Jup, svoje volnene, plastične, gumijaste, ____ (sem vpiši material po želji) stvore vedno poimenujem, jim dam spol in jim dam osebnost. They are not animals!
3 komentarji:
statična elektrika je absolutna prasica! mene tudi avti naiskrijo, eno gojišče pa imamo v službi: ko želim odpret pipo, vrata, predal... bljeh!
p.s.: jst pa poimenujem torbice :blush:
wa, groza, da bi odkrila prostor, kjer bi me nenehno rukalo. Se izdelim, če se to pojavi v moji sobi! :D
madona, mene tudi. In me potem vsi čudno gledajo, ko hodim okrog vrat in iščem kljuko. Ker tista me navadno ne strese :D
jaz poimenujem računalnike. Šalov itak navadno ne varam z drugimi šali. Vsak je za določeno temperaturo in oblačilo :D
Objavite komentar