četrtek, 14. januar 2010

Revolucija: cukrpadu

Opažam še eno manjšo evolucijsko spremembo - ponovno v svojem prehranjevalnem sistemu.

Seveda sem še vedno eden bolj zvestih čokoladosnedov, vendar vse pogosteje se dogaja, da močno zmanjšujem dnevne odmerke čokoladnosti. Še huje - dnevni odmerki so pravzaprav postali tedenski odmerki in sploh nimam več problema s tem, če se namesto mojega zobovja, čokoladne tablice loti tuje požrešno zobovje.

Zgodovina uživanja malih čokoladnosti sega v zgodnje otroštvo, ko me je preljubi Starš vsakodnevno razveseljeval z milkywayi in lilapauzami v strahu, da ne preminem zaradi precej majhno zaužitih kapacitet dnevnega obročja. Tradicionalno sem z vsakodnevnim žokanjem čokoladnih kinderjev, lilapauz naslednje generacije, šparovih banankotov, piškotnih milk pa buenotov  in frutabel v usta nadaljevala vse do srednje šole, prihod na faks pa je že nakazoval na postopno zmanjševanje čokoladnih potreb in želja. Pa ne zato, ker bi to redilo - čokolada ne redi. Ne zato, ker bi to mašilo žile oziroma povzročalo maščobne strdke - čokolada je zdrava. Ne zato, ker bi čokolada kot antidepresivno sredstvo delovala preveč pomirjevalno - čokolada proti stresu deluje ravno prav. Še posebej ne zato, ker bi povzročala mozolje - čokolada ne povzroča mozoljev!

Razlog predvsem tiči v naslednjem dejstvu: Ko zaboli zobek, goltanje kakavove strukture enostavno ne predstavlja več primernega užitka. Zobozdravnik ne ukrene ničesar, le reče, ne jej čokolade. Ob bolj kriznih upadih sladkorja preideš na brezzobne ali brezprotezne sladke užitke kot so montejevi mali lončki, nesquickove šalce kroglic, kakavovi napitki in čaji z medom (pa obvezno dodano limono). Palačinke s čokolado so okej, čokoladni krof pa je nadomestila alternativa marmelade.

Čokolada ostaja v moji miselnosti kot ena največjih, najbolj prijaznih in sladkih izumov človeštva, samo za zobovje je postala napaka in čokoladni miklavž je tako več kot en mesec ostajal nedotaknjen na omari - včeraj pač niso odvračali od žvečenja čokolade niti zobje.

7 komentarjev:

Nihljaj pravi ...

Lilapauze!!! Kje je to? Tega več ne prodajajo ali pač? :)

Izgubljena. pravi ...

Ja, ravno, ko sem se nanjo spomnila (še na čisto staro tanjšo izvedbo), sem se spomnila, da tega pa res že dolgo nisem jedla in če bi v štacunah to res prodajali, potem bi jo zagotovo jedla pred kratkim - to je bilo vedno na mojem meniju. Mater, kar izginila je, a kako?? :D

Little Vampire pravi ...

Čokolada je preprosto zakon. Vedno in povsod, še najbolj pa zadnje dni. Vsaj pri meni.:]

storyteller pravi ...

Auč!

bubbles pravi ...

jst tut pogrešam lilapavzo, še posebej karamelno! :P
sicer pa lahko čokolado ješ tut brez zob, tako da jo cmuliš kot bonbon :)
in ja: čokolada über alles!!!

Izgubljena. pravi ...

Vampirka - o, seveda je zakon, ampak ne več vedno pa povsod :)

storyteller - ja, zobje :D

bubbles - mene je pa zmeri jagodna prepričala :D in tega ukrepa se včasih poslužujem, ampak sem mogoče malo preveč požrešna, da bi dopustila, da se mi počasi taja v ustih :D

Tatjana pravi ...

Napisala sem svoj blog o svoji izkušnji mojim novim zobozdravnikom: Zobozdravnik - Misija (ne)mogoče. Zadovoljna! Klikni ali ne... navajam, ker sem bila izjemno vesela...

Lep nasmeh vsem,
Tatjana