Poleg vseh organizatorjev, ki jih izkoriščam, da furam svoj lajf manj stresno, manj zmedeno in vsaj z načinom, ki ima približno določeno glavo, rit (pomemben del mimogrede) in rep, sem dobila še en poseben poudarek, da mora biti moj urnik posebej strukturiran. Okej, ne bo problema, ker sem pač tiste sorte bitje, ki si skoraj uro kosila napiše v koledarček z obveznostmi, ključe, mobitel in tošeljček s kovanci bom pa po torbici panično iskala za vekomaj ali pa na vekomaj.
Refleksijam, analizam in ta istim poglobljenim razmišljanjem o vsakršnem mojem in tvojem ravnanju - pa če je to zapisano v obliki objav na blogu, komentarjev na forumu in kratkih beležk v telefonu, ki se zaradi patetične situacije, ki jo tako vidim, zbrišejo takoj, ko so do konca natipkane - se je zdaj pridružil še ekstra kjut (trdi listi in s spiralo) dnevnik za spremljanje utrudljivosti v vsakdanjem življenju. Ni problema, čez osem tednov bom potegnila črto in videla, če sta moja posmehljivost in skepticizem vredna poimenovanja ulice (Ulica skepticizma posmehljive Izgubljene?) ali pa bom videla, da sta za na kompost, kjer bosta kasneje rastlinam pomagala z rodovitno zemljo.
Točka, pri kateri se lahko fejst potrudim in ne bo tako na hejhou kot prejšnji dve so prioritete. Čisto komot lahko ne nesem kile krompirja na vlak, če bom vedela, da tam ne bo nikogar, ki bi to kilo nesel še do stanovanja. Čisto komot lahko tisti družabni kavici rečem ajdčau, če vem, da me doma čaka še en kup življenjsko pomembnih ikon na namizju, ki čakajo, da jih zalaufam. Čisto komot lahko potem na nedeljo postavim prioritete tako, da s seznama izbrišem film in se raje spakiram na prijateljski klepet. Mene postavim pred tebe. Razmišljanje v bolj egoistično smer mi ne bi škodilo*.
V sklopu boja proti utrudljivosti (in ne_morem_več utrujenosti) pridejo še poglavja:
- pravilno sedenje za računalnikom in to tako, ki ne zaustavlja krvnega pretoka in težave s krčnimi žilami prestavi za par let naprej,
- urejen bioritem, kamor spadata spanje in prehrana (sicer nekaj nemogočega za študenta na filofaxu in s prefleksibilno službico),
- načelo "še enkrat toliko potrebujem, da pridem nazaj" (opravki niso enosmerna cesta in vedno je treba prišparati toliko, da imam še za nazaj),
- gibanje in rekreacija takrat, ko sem spočita, kar pa je spet potrebno veliko genijalnosti, ker težko najdeš dan, ki nima vsaj pomivanja posode napisanega na seznamu opravil.
Vse te napisane buče so tako pomembne zame, kot so pomembne za vse ljudi, ki so deležni današnjega hitrega tempa in naglice, ki jo zahtevajo od nas naši šefi, profesorji, prijatelji, družina in papagaj. Ki jo zahtevamo od nas mi sami. Bi bilo pa zelo ironično, da bi se nam od vseh shopping listkov, to do seznamov, kaj moram danes, kaj moram čez cel mesec, ob kateri uri moram spat, sfuzljalo. Zmernost vsega, se strinjam, pa boš preživel srečno.
*Hej! Nisem še egoist! Pri egoizmu gre za več dimenzij, na nekaterih sem v vrhu (sploh kar se nošenja mojih copat tiče, če se spomniš), na drugih pa sem bolj majhna in tudi to je treba zbalansirati.
- pravilno sedenje za računalnikom in to tako, ki ne zaustavlja krvnega pretoka in težave s krčnimi žilami prestavi za par let naprej,
- urejen bioritem, kamor spadata spanje in prehrana (sicer nekaj nemogočega za študenta na filofaxu in s prefleksibilno službico),
- načelo "še enkrat toliko potrebujem, da pridem nazaj" (opravki niso enosmerna cesta in vedno je treba prišparati toliko, da imam še za nazaj),
- gibanje in rekreacija takrat, ko sem spočita, kar pa je spet potrebno veliko genijalnosti, ker težko najdeš dan, ki nima vsaj pomivanja posode napisanega na seznamu opravil.
Vse te napisane buče so tako pomembne zame, kot so pomembne za vse ljudi, ki so deležni današnjega hitrega tempa in naglice, ki jo zahtevajo od nas naši šefi, profesorji, prijatelji, družina in papagaj. Ki jo zahtevamo od nas mi sami. Bi bilo pa zelo ironično, da bi se nam od vseh shopping listkov, to do seznamov, kaj moram danes, kaj moram čez cel mesec, ob kateri uri moram spat, sfuzljalo. Zmernost vsega, se strinjam, pa boš preživel srečno.
*Hej! Nisem še egoist! Pri egoizmu gre za več dimenzij, na nekaterih sem v vrhu (sploh kar se nošenja mojih copat tiče, če se spomniš), na drugih pa sem bolj majhna in tudi to je treba zbalansirati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar