Moja Sopotnica

Desetletnico praznujeva enkrat ta čas, to leto. Zato bom pojme, ob katerih začutim določeno emocijo, napisala z veliko začetnico.

Prav zaradi njene narave, njenega neznanega povzročitelja in njenega neznanega zdravila, je možno imeti ob njej Optimizem. Ta Večni optimizem, ki potegne gor, ko padeš, ki te žene naprej, čeprav kravsljaš, ki ti pokaže kresničke, tiste žuželke, ki imajo na riti luč, čeprav slabo vidiš. Verjameš in upaš, in motivacija je nujna reč, ker deluje reverzibilno, pripomore k boljšemu Tebi, je del alternativne medicine, kakorkoli že je ta danes moderna.

Normalni problemi niso nikoli tako veliki kot ona. Nanjo lahko stopim, da vidim dlje, da vidim objektivneje in bolj tragikomično, satirično ... Ironično. Posmehljivo! Do tega ne pridem takoj. Do tega pridem po fazi samopomilovanja, po fazi jeze, po fazi črnogledosti in obupa. Ko uvidim, so prepiri, nerodnosti, zadrege, nesreče iz realnega življenja prave mizerije. Včasih rabim brco iz zunanjega sveta, od osebe, ki ji je mar: starša, prijatelja, Človeka, ki mi v nasršenem smislu lahko pokonci postavi vse dlake, a jih potem zna tudi počesat nazaj in me poljubit. Pa gre.

Več vem, se pa skupaj še zmeraj nenehno učiva in izobražujeva. Vsak dan pride en nov izziv in drugače postavljen korak v neznano. Vsak dan se zgodi, da razmišljava druga o drugi in iščeva kompromise, rešitve, da bi se čim bolj uskladili, našli ravnovesje v odnosu (in v resnici), se sporazumeli, da izpeljeva še novih štiriindvajset ur v boljši Jutri. Spreminjava prehrano, telovadiva, meditirava, hodiva na sprehode, mesiva zdrav kruh ... Ne, to delam v ednini.

Trenutki se obračajo počasneje, vse me zamudi dvakrat dlje kot povprečnega homo sapiensa v zahodni družbi. Če je tu ne vedno zdrava in ne vedno pravilna motorika, je tukaj še dejstvo, da je treba ozavestit vsak premik, vsak požirek in vsako aktivnost. Sicer pride do spotika, do zaleta, do izčrpanosti. Pomembni so načrti, pomembni so načrtovani počitki, pomembno je življenje brez stresa ... Medtem pri zadnjih treh napisanih besedah utripa okence z rdečim ERROR-jem, ker da kaj takega v naravi ne bi bilo mogoče.

Se pogovarjam z njo, kot da je oseba ... A včasih se zdi, če se še tako trapasto sliši, če še tako shizofreno izpade. Večkrat ponovim, kako pomembno je, da jo sprejmeš, da postane del tvoje identitete, da se samo na tak način potem lahko kakovostno spoprimeš z njo. Prijatelje (in tebe in tebe in tebe) imej blizu, sovražnike še bliže, pride ta rek tukaj do izraza. Da jih spoznaš, jih zagrabiš za njihove šibkosti in se potuhneš ob njihovih močnejših razgrajanjih. 

Deset let se imava, te imam ... Še nekaj časa boš z mano pa upam, da bo šlo do konca tako kot je šlo do zdaj - s samo minimalnim napredovanjem v fizičnem smislu, siceršnjim burnim dogajanjem na prelomu v odraslost ter naprej v odraslosti, in ogromnim napredovanjem v dojemanju sveta, življenja, odnosov, sebe. Malih stvari, ki štejejo, ter velikih težav, ki se transformirajo v točno tega komarja, ki trenutno z zavihanim krvoseškim nosom beži iz spalnice, ker sem le uspela v štekar namontirat antikomarjevsko mašinco, ki je, saj vem, polna nekul kemičnih izpuhov, za katere mi je v tej mali količini preveč vseeno.

Sploh ni šlo za veliko velikih začetnic.