Revolucija: mentalnodolgočasna

Kar presekalo me je. Tam pod vročo vodo, ki je tako vroča, da pusti rdečico na koži še nekaj minut po koncu zalivanja. Tako vroča mora biti, ker okrog banje nimamo namontirane zavese, da bi zaustavljala topel zrak, in peč se ugasne že pred polnočjo.

Nehala sem s samoanalizo - to mi je s sekirico tresknilo skozi zavest! Nekaj časa nazaj sem z njo še pretiravala. Pa saj se še vprašam kaj posebej izgubljeno eksistencialnega, ampak se ne poglabljam več tako močno, da bi se vrtela okrog pa okrog in z gobcem lovila svoj prekratki rep, potem pa prišla do zaključka, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali. Zdaj samo enostavno, še preden bi zaman trpinčila svoj um znotraj lobanje, rečem ali povem, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali.

Zdaj vem, da sem zavistna, ker sem človek z zdravimi občutji, čustvi in občutki in je zavist popolnoma realna človeška lastnina. Pa kaj, če to ni prav.

Zdaj vem, da potencial materinskega čuta v meni iz meseca v mesec - če je bil sploh kdaj prisoten? -  vedno bolj hlapi, izhlapeva, puhti, izpuhteva. Pa kaj, če tudi to ni prav in je edini razlog, da si naredim trebuh, v tem, da na stara leta ne bom sama. 

Zdaj vem, da mi bo nekoč uspelo pojesti strah pred tujino. Najnovejša želja je prišla iz čisto kontradiktornega prepričanja, da tisto zares ni zame, ker se bojim tujine. V četrtek je na Mestnem trgu bodoči angleški ženin v smislu fantovščine moral zapeti pesem španski kofetarici.

Zdaj vem, da sem zares optimistično naravnana v prihodnost (v svojo prihodnost!), če le pred začetkom korakanja v svet (pa čeprav je ta le virtualen) popijem deci iztisnjene pomaranče. Pogled postane svetlejši in glava postane dvignjena.

Zdaj vem, da se zaradi določenih prijateljstev nimam več kaj posebej (očitno) po sizifovsko trudit, ker bi izpadla skrajna naivnica, tega pa nočemo, če sem se takoj po srednji šoli odločila za po-svoje-misleče bivanje z lastno glavo pa življenjem.

Skratka, vrtanje rovov skozi neprebojne materiale postaja bolj rudarska izjema kot po-soncu-stopicljajoče pravilo. Stvari so hitreje jasne, analiziranje vseh svojih (kolikože?) osebnosti je procentualno (skoraj) zaključeno... In to ni dobro. Premirno je, v moji naravi je, da se z nečim tolčem po glavi, ohmojgoš, čutim svoje dolgočasje, mentalno dolgočasje! Seveda stavim, da kmalu v sebi  postanem spet cel posmehljiv zabavljač in če ne drugega, nimam pojma, kaj točno bom po izgubi statusa študenta. Hvala za nepredvidljivost življenja.