Oprostite, ne razumem!

Nisem s tega planeta!

Opazujem. Poslušam. Mislim si svoje in včasih povem, kaj dejansko mislim. Sicer izpljunem le približek. Zanimivo je, da sem iz klopi v predavalnici vedno tako glasna, tako zgovorna, tako samozavestna pri svojih odgovorih, trditvah, mnenjih... In ko pridem v vlogo nastopajočega, v vlogo nekoga, od katerega se pričakuje nekaj tukaj in zdaj, v vlogo tistega, ki stoji pred klopmi v predavalnici... Takrat ostanem brez sebe, počutim se ogroženo, ne zaupam vase. Nisem odločna.

Vedno opazujem in poslušam. Se mi zdi kot najboljše orožje za to, da spoznam, da vidim in na podlagi tega pričakujem. Ko pričakujem, primerno reagiram. Sem pripravljena na vse, lažje iščem in najdem razloge zakaj je temu tako. Tokrat pa ne razumem.

Moj problem nisi ti, je kako vrti se svet.

Zato sem presenečena. Razočaranja niti ne čutim. Tega čutijo ostali, tega čutijo tisti, ki so prav tako presenečeni, ampak so bili bolj v jedru problema, lepega odnosa na primer. Tudi oni ne razumejo, posledično se počutijo nepomembne. Kot da so vedno bili. Še bolj jih pa jezi. Jaz pa čutim z njimi.

Razpoloženje in vreme se udobno (zares udobno) križata v meni. V celodnevnem kravastem počutju neizmerno uživam, kadilski cmok pa se je ponovno pojavil v grlu, čeprav v življenju nisem pokadila več kot pet cigaret (tistih pasivno zaužitih ne štejem). Tokrat so bili pogledani vse deli Californication, v načrtu so Dexterjevi druge sezone. Imam čas, res imam veliko časa, zato sem začela že s tistim nehumanim in suženjskim študijskim delom... Za junij. Se mi zdi, da neobremenjeno celo dobim zanimanje.

Tako prijetno se počutim v družbi same s sabo. Odnosi so trenutno zame prenaporna reč pa še iz posameznih odlomkov Dan D besedil bi lahko sestavila življenjsko zgodbo. In res... Ne razumem.