sreda, 30. januar 2008

spet malo moje Mene

Zaključilo se je nekajdnevno obdobje mojega tihega protestiranja. Ne povem česa se to tiče in ne povem zakaj se me je tisto tako dotaknilo, povem pa, da verjamem, da bo nekje med vrsticami eksplodiralo iz mene:) (mogoče ne ravno danes). Bila sem kar jezna zaradi tiste stvari. Za trenutek sem celo pomislila, da bom prekinila z blogarjenjem. Napisala sem skoraj zaključni (zelo jezen) post, ampak ga nisem objavila. Mogoče enkrat v prihodnosti (ko bodo gigantske kobilice dokončno zavladale svetu) in ne bo zaključeval ničesar. Zaenkrat to zadevo, to moje Vesolje, nujno in sploh potrebujem. Za dušo (takoj zatem Tina poje še svoj zadnji rafaelo).

In aktualno dogajanje? ...moje seveda...

Srkam čaj, zraven pa grizljam čokolado (čaja ne srkam, ampak ga hlastno žlampam, čokolade pa ne grizljam, ampak... Pravkar sem celo zbasala v usta) - videti je, da trpim za dehidracijo in kroničnim pomanjkanjem cukra... Innn ne smem pozabiti na tic tac bombone, za katere sem se odločila, da jih bom redno kupovala - ker so dobri.

Čakam soboto, da se bom lahko spet veselo vrgla, zabrisala v šoping (nujno potrebujem nekaj malenkosti – za katere bom na kraju zločina sicer ugotovila, da jih ne potrebujem, ker sem spet prekleto na psu s financami), Maja se je danes uradno pridružila ambasadorjem, ki na vse kotičke pihaj(m)o omamen prašek ethosyja (etike). Aha! Imela sem to čast, da sem ji telepatsko pošiljala signale vzpodbude, saj sem tri korake stran od kabineta močno mislila nanjo (more than ever!).

Čohljam se po levi roki. Že dva tedna me psihopatsko srbi koža in nikakor ne znam odpravit te srbečice. Ja, poznam vzrok, in ne, ne poznam rešitve (razen mrzlih obhladkov, ki pa so skrajno nepriporočljivi, glede na to, da se že cel dan tresem, ker me zebe kot prascamerjasca). Kar pa je še najhujše, je pa to, da me že cel teden muči vnetje mehurja (again) in se sploh noče spravit stran! Tudi iz nosa mi teče pa uhelj me boli in nasplošno večjega "pozornost_hočem!" - bitja od mene ni.

Poslušam... Same mirne komade. Nekateri so na trenutke skrajno osladni (da je še tista čokolada proti njim popolnoma grenka), drugi pa so... Tisti ta pravi. Eden takih je ta, ki ga trenutno morate že vsi poslušat! V dobro vaših ušesnih stremenc, nakovalc in kladivc - toplo priporočam:P. // P.S.: eno sranje se je odločilo, da mi ne bo pustilo objavit videa, tako da > KLIK < //

Tisto kar bi pa morala obvezno že narediti pa je odpreti - ali vsaj preložiti - nekaj knjig. Razumljivo je, da je to nekaj najtežjega možnega in to me spravlja v depresijo – v depresijo tiste vrste, pri kateri bi samo letal naokoli in iskal zaposlitve - »izredno pomembne za življenje« ali pa bi se najraje na svetu spremenil v mojega mačka, ki le je, spi in je, smisel njegovega življenja je klobka volne, enkrat na teden (za vikend) pa si privošči ponočevanje v polnem pomenu besede.

^^ moj Muc, moj Lilo/u/i, photo by moj Matic ^^

3 komentarji:

Samosvoja pravi ...

kok lepa slika! ;)

Izgubljena. pravi ...

ane, ane, ane? :D

Anonimni pravi ...

Iz Liluja bi bil dobr plašč :D