srečna*nula*in*devet

Vedno uporabim zvezdice v naslovu objave, če se gre za novoletno voščilo. Vedno priporočim solidno mero sebičnosti in vedno zaželim veliko potrebo po umivanju zobovja, da bodo nasmehi spet celo leto beli in sijoči. Pa še dišeči zraven. Teorija, ki stoji za tem, je jasna: če se smehljate vi, se bodo smehljali tudi drugi. Če se smehljate belo in sijoče, se bodo drugi trudili smehljati še bolj belo in sijoče - pa čeprav iz povsem zavistnih razlogov. Poleg tega letos svetujem še:

• Čim manjšo uporabo žalostnih obrazkov v sms.sporočilih. Antipatični, negativni in zares žalostni so.
• Pazite na sprejemljiv in lep nivo holesterola v krvi.
• Ne kupujte vsega, kar vam želi prodati svet - tako ali drugače. Razmišljajte s svojimi lastnimi celicami sive barve in včasih je sprehod po nakupovalnem središču brez bančne kartice in gotovine zelo notranje očiščevalen.
• Ne zganjajte hrupa za prazen nič. Stres izkričite na samem. Tako se boste najbolje približali temu, da se v zgodovino zapišete kot oseba, ki se je nekoč usmilila in s tem rešila nekaj življenj. Hrup za poln nič pa lahko nekdo.ju izkričite v obraz in mu, če si to zares zasluži, brez skrbi uničite njegovo uhljato slušno čutilo.
• Ravsajte se v dvoje. Na postelji. Če nimate nikogar za zravsat, je že skrajni čas, da ga poiščete - v skrajnem primeru si ga nabavite. Ravsanje je zabavno in zdravo.
• Tuširajte se vsak dan, da ne boste smrdeli in še bolj onesnaževali ozračja. Pozimi imam rada lepo vreme.
• Negujte, božajte, crkljajte odnose z ljudmi, ki so vam blizu, vsake toliko pa lahko nahranite tudi odnose z ljudmi, ki vam niso tako zelo blizu, a imajo potencial. Lepo je imeti in poznati nekaj oseb, ki imajo tudi vas in vas poznajo.
• Reciklirajte. Pa tudi, če se vam ne splača umivati tistih konzerv, ker je voda draga.
• Vem, da se bo tole slišalo nečloveško pa vendar: ignorirajte pms! No, vsaj poskusite... In to velja za oba spola. Nekaj tistih dni lahko resno ogrozi in skrajša življenjsko dobo - česarkoli.

Predvsem pa bodite v številkah nula in devet srečni. Obiščite živalski vrt, pokličite prijatelja iz osnovne šole in mu obrazložite, zakaj ste ga brcnili pred občinstvom celega hodnika, da je padel po stopnicah in treščil naravnost v punčko, ki jo je takrat ljubil. Pojdite smučat, četudi ste prepričani, da ne zmorete. Oklofutajte mulca, ki vam je zlomil brisalec na avtu - ampak na samem... In pozdravljajte sosede! Kupite si že tisti rdeč korzet, ki si ga ogledujete vsak dan v izložbi in naj vas ne bo sram narediti koraka v eroticshop.

Vsega napisanega nikakor ne smete vzeti dobesedno - kakor tudi ničesar v življenju ne. Prilagodite nase, na lastne situacije, dodajte nekaj novega... Preštrikajte tisti pulover, ki ste ga dobili od babice, če vam tak ni všeč!

Bi se spodobilo, da moje želje in nasveti ne bi šli v nič.

Ne vikam, ampak pišem v množini.

Smrkljasto.

Prvič letos so papirnati robčki postali moja obvezna oprema. Kdo je kriv za to?! Naj se javi tisti pogumnež, ki si je drznil med praznična voščila vtakniti željo, da zbolim! Smrkelj, ki teče iz mojih nosnih kanalov, je nadležen. Kašelj, s katerim iz žrela skoraj butnem želodec v celem kosu, je nadležen. Spala bi, potopljena v spanec bi še naprej sanjarila o najlepših življenjskih izidih, ki si jih lahko predstavlja moja najbolj optimistična osebnost.

Navsezadnje pa vendar ni tako grozno in strašljivo. Se pa sliši kot zelo lep in zadovoljiv izgovor, da se še nisem lotila dveh pomembnih obveznosti, ki morata biti opravljeni nekako do januarja Petega. Zelo lep je izgovor za moje pritoževanje nad tem, da me bo vse skupaj na koncu spet zabasalo in primeren izgovor za prihajajoče histerične izpade, ki bodo posledica zlobnega Stresa.

Res sem polna mazohističnih tendenc.

kinderčokoladice - zadnjič

Priznam, dvolična sem. Na veliko trdim, da me decembersko vzdušje ne gane, na široko razlagam, da v času recesije (grem stavit, da je tole postala naj beseda meseca) ne želim prejemat nobenih daril, še manj pa obdarovat in tako tvegat, da cel naslednji mesec preživim v minusu. Stvari imamo vsi več kot preveč in zakaj bi si svoje bivalne prostore še bolj nafilali z nepotrebno šaro? Feng shui to ne dopušča. Potem pa vseeno sklenem kompromis sama s sabo in se odločim, da obdarim in se pustim biti obdarjena. Globja materialistična nagnjenja so močnejša in bolj strupena od mojih racionalnih načel - ni kaj.

Obdarila sem samo nekoga in ne kar z nečim, ampak s tistim, za kar sem vedela, da se ne bi uprla nobenemu fizikalnemu zakonu. Seveda me je razkrinkal še preden sem naredila korak proti knjigarni, a drugi del trilogije The Night's Dawn je vseeno postal zavit v ovitke kinderčokoladic, nekaj kinderčokoladic in polovičko kinderčokoladice. Ker včasih upam v ekstrem po logiki itak.nič.ni.več.izvirno, sem na vrh prilimala še račun. Kinderčokoladice so mi začele gledat že ven iz ušes, a bilo je vredno povečat tveganje za fasat sladkorno - s temi čokoladicami sem itak zaključila do naslednjega leta...

Pha! Pa kaj še... Zaključila sem le do naslednjega dneva, ko sem sama dobila darilo. Šest škatlic kinderčokoladic??? Hvala, moj najdražji. Najbrž bom začela z bljuvanjem.

Pa sem iz vljudnosti odprla prvo škatlico in pojedla čokoladico. Pa sem nekako uspela zgruntat, da se mora v notranjosti vsega tega kompleksa še nekaj skrivat... In - trara! Notri je čepel novi mišak - z barvno lučkasto ritjo... Šest barv utegne zamenjat in res mu moram izkazat potrdilo, da nosi nadmišje sposobnosti.

Kinderčokoladice sva s skupnimi močmi zmazala na Rogli - poleg vseh vikikrem in ene hoferjeve štručke, na katerih embalaži piše, da bi se morale najprej speči v pečici.

Slike: 1. in 4. slike se je dotaknila moja profesionalna mobifotografska ročica, 2. in 3. pa sta, dolgočasno, by Matic. :)

p.s.: če je recesija beseda meseca, potem je bljuvanje beseda leta!

Grinch sindrom

Na eni strani sem bila srečna. Skozi cel dan. Na drugi strani jezna, razočarana, žalostna in še bolj jezna in še bolj jezna (tale trojica pri meni vedno hodi skupaj). Pa vseeno sem bila bolj srečna... Zdaj, ko sem sama (tako sem se pač odločila - v bistvu nisem sama, ker so vsaj trije moji ljudje v sosednjem prostoru), je jezna stran prevladala. Tako sem sitna, vrti se mi, občutki na blazinicah prstov so otopeli, hlače smrdijo - ne bi vedela zakaj, ampak vedno smrdijo. Z glavo sem podirala bankomate, meglilo se mi je pred očmi, hodila sem cik-cak.

Osamljeni med prazniki postane še bolj osamljen? Nisem osamljena, ampak danes mi gre zapiranje okenc z merikrisms napisi neverjetno hitro od rok. Težavna sem. Tisti ignore, za katerega sem se odločila pred veselim decembrom, mi ne uspeva najbolj. K*** pa moje podcenjevanje praznika - na jok mi gre, ne morem odpikat zavedanja, da so vsi nekje in vsi skupaj. Strašno moteče je.

Lani sem se vsaj skrivala za odejo, ko sem v njegovem objemu buljila film, žnablje in hrbet Will Smitha. Letos je smrečica na moji mizi še vedno z vejicami pospravljena k sebi in brez okraskov. Soba je hladna, nočem zakurit. Mraz mi odgovarja - vsaj tipke čutim, če ne drugega.

Polna sem sovraštva in... Zakaj v decembru ne morejo snemat novih delov mojih nanizank? Včerajšnji Madagascar ni bil tako sladek, kakor sem si ga cel dan prej ilustrirala v glavi. Vzdušje ni bilo pravo in tako bi mi bilo vseeno in še boljše, če bi vse skupaj lahko izbrisala. Pingvini vedno zmagajo. Na svojem nastopu sem imela takšno tremo, da so mi občasno besede zastajale v goltancu, na vsake toliko sem se živčno posmejala in odropotala naprej. Masaža? Čudovita je bila. In dolga. Tudi erotična. Na manjši postelji od moje. Zaspala sem utrujena in z nasmeškom na obrazu. Tudi prebudila sem se tako. Pa sem skozi dan in do konca dneva ugotovila, da bi še in še veliko več.

Nočem, da mora biti praznik tako topel. Nočem biti outsider. Lahko bi kaj naredila pa iz svojega notranjega protesta najbrž ne bom. Spat bom šla in upala, da bo jutrišnji dan, ko bo dejansko božič, lepši - pa ne zato, ker bo božič, ampak zato, ker bo svetlo.

Vsem vseeno želim čudovit zadnji najkrajši dan v letu.

Samo enkrat sem padla!

Izmučena od vseh fizičnih aktivnosti preteklih dni (to bom verjetno tudi še malo bolj podrobno omenila - v sredo) in z mračno vizijo dveh prihodnjih dni (samo dveh!), sem se le uspela privleči skozi portal svojega malega Vesolja. Brezvoljno sem zabrisala svoj rdeči toaletni kovček za posteljo (tu bo najbrž stal dokler potreba po zobni krtački ne postane nujna) in naveličano pritisnila gumb za prižig računalnika. Z ne prav ogromnim zanimanjem sem ošvrknila dve pisemski ovojnici na mizi - eno navadno, modro, in eno, ki pa je bila narejena malo bolj "na paketek". Lačna sem bila, zato sem se šla prepustit hranljivim snovem, da me pojedo, mimogrede pa sem odprla ta papir, ki si drzne nositi moje ime...

Preplavilo me je navdušenje! Hvala kolibri - tvoj namen je bil dosežen :). To malo presenečenje (presenečenje zato, ker sem čisto pozabila, da sem bila izžrebana :P) je v meni zopet usmerilo tokove v pravo smer in sicer v tisto, kjer začutim, da se mi nekaj dogaja in da ne smem umret (tole se spet ne bi smelo slišat samomorilsko... Moj thanatos je uravnan.).

In moja mini skvačkana torbica za lipglos (starost: 1leto), kremico (čakam, da zmanjka), šminko (ne uporabljam, samo fino se mi zdi), maskaro (spet začela z njo - končno) in ajlajner (s speštano konico), ki je bila sicer prvotno mišljena kot denarnica (vsaj granny je par let nazaj tako mislila, ko mi jo je podarila), je dobila družbo... Nov tošeljček, ki bo dobil funkcijo škatlicezažajfo*:

Res sem navdušena!

*Škatlicazažajfo = bivša škatlica za milo -> po vagiprincipu je to škatlica za tampone, zeleno tabletko, tablete in tabletke.

Precej ugotavljam, da uporabljam preveč vmesnih stavkov... Ah, in Pi eS: poleg mošnjička sem dobila še tri ovojnice s smrekčastimi voščilnicami (vizitkami pravzaprav). KLIK.

Žaga glavo.

Glava boli. Ko izrečem ti dve tako zelo čustveno nabiti besedi, dobim asociacijo na TOLE pesem - in si jo prepevam vse dokler me ne neha boleti glava... Kar pa v končni fazi ne pripelje do končne faze, ampak postane nek začaran krog?

Glava boli. Ker mi je namesto borovničevega zavitka pekarnar podtaknil nekaj s kokosom. Boli, ker sem trpela polurno vožnjo skozi Center in nesramno zamudila vlak in boli, ker me je skrbelo veliko in še več. Pekarnar me ne bo več videl in grem stavit, da sem bila ravno jaz tista, ki sem mu prinašala največji dobiček; vožnja je bila zares polna trpljenja - še posebej, ko sem nemočno gledala, kako je pred mano trikrat zamežikala zelena luč, avtobus pa je še vedno čepel na eno in istem mestu; skrbi me še vedno, ampak sem popila fejkredbul in pojedla škatlo kinderčokoladic*.

Glava boli. V četrtek se bom znašla sredi smučišča, kjer se bom nahajala do nedelje. Jaz pa še vedno ne vem, če sem v enaki ali slabši formi kot lansko leto? Strah me je že v enaki meri... Če ne drugega, bom imela ogromno časa za tisto ogromno študijskih zadev. Ob branju svojih starih zapisov pa je bilo lepo ugotovit, da sem s svojim "kreativnim pisanjem" (hah) lepo napredovala - zaradi česar pa me spet boli glava, ker se pri ubeseditvi Matic-fotoknjige nisem ravno izkazala.

Glava boli že odkar sem se zbudila - nisem spala dovolj in nisem spala dobro. Čeprav so bile sanje prijetne.

Tudi Dido je postala moja terapija. Res mi je všeč. Us 2 Little Gods - Let's Do Things We Normally Do. Zmagovalno.

*čutim in vem - siti ste me že z vso to kinderstvarjo... Obljubim, da jo omenjam samo še v naslednji objavi, potem pa dam mir!

Sedem Vesoljnih Čudes o Vađajni

Pofočkale so me tri deklice in sicer najprej janja, potem N., danes pa sem klofuto našla še pri Maychi. Pa očitno že moram spisat svojih Sedem, da se deset minut pred polnočjo ne bo pod mojo posteljo pojavila Matilda (...branje konca drugega dela te povedi dovolim le osebam s centrom za črni humor, ki je večji od centra za hitro presojanje soljudi o njihovi mentalni zrelosti...) in me v agoniji puščala vse do jutranjih ur, ko me bodo še toplo našli obešeno na plastični obešalnik v omari.

Ker je vedno lažje začet s specifičnim (ga je manj) in nadaljevat s splošnim (ki ga je neomejeno), bom prvih nekaj Sedem izčrpala kar iz današnjega dne.

1. V enem dnevu lahko porabim dva bona za študentsko kosilo. Enega požrem v samopostrežni kitajski (in dosežem nesposobnost motorike), drugega lahko požrem v piceriji z na-videz-tako-domačimi picami - čez dve urici in sploh ne lačna. Samo [cenzura]... Freud bi dejal, da sem obtičala v oralni fazi seksualnega razvoja (torej v prvi!?)... In Tanja tudi. Obtožili sva POMS.
2. Laufanje za mestnim avtobusom - I hate that. Še posebej, ker skoraj podrem obcestni kol, ki preprečuje avtomobilom, da bi parkirali na pločniku, hkrati pa se mi dežnik uspe samodejno odpret v obraz dvem mimoidočim dečvicam, ki se, hvalabogu, le presenečeno narežita (za pretepačice imam namreč res prešvoh lase). Avtobus ujamem v zadnjem trenutku - z mokrimi hlačami, čeprav sem pazila, da nisem čofnila v lužo. Argh.
3. Še bolj meni sovražna situacija je t.i. zaletavanje in umikanje in zaletavanje nazaj v hodeče in mahajoče ljudi na bolj visoko skoncentriranih območjih. Potem se mi odveže trakec na škornju. Ponorim! Še bolj, ko izgubim drugo od dveh elastik za lase, ki čepita na mojem ubogem šopu treh las.
4. Draga Mati. Čeprav iz srca cenim, ko mi pred nos postaviš kozarec vode in tisti tablet, za katerega bi morala poskrbeti sama (in tudi bi, če me tvoja skrb ne bi prehitela) - res ne maram, ko ugotovim, da se v temistem kozarcu nahaja topla voda. Brr. Eno je čaj - drugo je topla voda. Občutek imam, da pijem termalno vodo iz bazena.
5. Sram me je bilo ob profesorjevem govoru, ki se je dotikal največ in predvsem našega (ne)znanja o stvari, ki močno sodi v področje splošne razgledanosti - in nikamor drugam. Ne bi se mogla bolj strinjat z njegovo trditvijo o tem, da ne moreš it naprej, ne da bi vedel kaj je bilo prej in ne bi se mogla bolj zabolščat v packo na praznem listu, ko je čakal, da vsaj nekdo nekaj muksne o tej stvari, ki močno sodi v področje splošne razgledanosti in nikamor drugam. Priznam, niti približno nisem bila prepričana o svojem vẹ́denju, a sem naredila domačo nalogo in že poguglala zadevo.
6. Moje najljubše ločilo je vejica. Zakaj? Občutek imam, da uporabe le-te ne bom nikoli izpopolnila pa vseeno se mi kocine postavijo pokonci, ko nekje zasledim, da je postavljena napačno in da sem o tem popolnoma prepričana. Vem, da se v mojih besedilih mnogokrat pojavi tam, kjer se ne bi smela in obratno - kjer bi se morala, se ne pojavi, vendar ko zagledam (A JE PRED "ko" V TEM PRIMERU VEJICA???) oz. ne zagledam kljukice nekje, kjer je samoumevno, da bi morala biti, pa o tem razmišljam še celih naslednjih dvanajst minut (tiskarskega škrata sploh ne toleriram) in iščem način, da bi vdrla na tisto spletno stran in popravila. Všeč mi je, ker je nagajiva.
7. Vsa utrujena prihajajoča domov sanjam le o vročem tušu, postelji, čaju in termaforju. Virtualni svet mi, čudno, potem vedno zabode poživilno injekcijo in za računalnikom znam občepet (obklečat pravzaprav) do naslednjega dne. Ni smešno in upam, da se mi nekoč uspe odvadit.

Očitno sem vseh Sedem uspela izčrpat iz današnjega dne in se v splošno o meni niti nisem poglabljala. Točk, čudes, o tisti Vađajni, ki piše blog in si želi spremenit nick, ker je že zdavnaj preko mene, obstaja še ogromno - kot je zvezd v Vesolju, kaj?

Žogico predajam prvim sedmim, ki bodo prebrali to objavo - od začetka do konca. Hah! :D

Dvakrat v enem dnevu!

V svoj krvni obtok sem poslala vsaj tri maščobne strdke, ko sem vase spravila visoko kalorično ala Mc večerjo. Sedaj si z milko uničujem zob za zob, da bom pri manj kot petdesetih že nosila protezo.

Wait...! Zakaj taka samodestruktivnost po tako uspešnem p.o.n.e.d.e.l.j.k.u?! Po ponedeljku, ki je bil poln osladnih nežnih minipoljubčkov vse od petega štuka pa do pritličja milerjeve blagovnice na čopkovi? Mogoče, ker me jezi moj ponesrečen plan. Pravzaprav sta dva...

[1] Ker sem bila enkrat drugič včeraj jezna zaradi določenega natega (v mislih nimam spolnega občevanja!:)), sem želela danes izvršiti kazen. Kinderčokoladica*, ki mu je sicer bila namenjena kot majhna pozornost, bi se tako danes morala topiti v mojih ustih - pred njegovimi očmi, ki so ornažno-ovitkaste čokolade željne že, če je ne vidijo. Ja, pred njegovimi očmi se je čokolada že topila, vendar ne s takim užitkom kot bi se morala, kajti v njegovih ustih se je že nahajala čokoladna gmota... Izdajalec (moj-najljubši-sošolec) mu je pravočasno bratsko podaril svojo čokolado, češ "moški = držat skupi"... Yeah... Mojarit - po vseh načelih biologije, antropologije, zgodovine, sociologije, paleontologije, seksologije, testosteronologije, človekjenorologije in drugih ved, je moški Tekmec! Ne meni, ker imam joške, ampak njim, ki jih nimajo! Dvojno izdajstvo bi rekla temu...

Torej, moj plan - neuresničen. Moj naslednji plan pa ...

[2] Ker sem listala po moji kozmobeležki zaradi določenih datumov (če sem bila polna začetnega navdušenja, sem jih zdaj pa že malo sita, ker se nenehno prestavljajo!), sem pomotoma obrnila list na stran, kjer sem imela pripopan listič, na katerega sem včeraj vestno zapisovala ime njegovega najljubšega science fiction avtorja in naslov naslednjega dela njegovega trenutnega beročega-se romana... Da bi ga presenetila. Z darilom - in to s takim, ki bi bilo prav zares stlačeno skozi šivankino uho (knjiga je vedno boljša od nitke), ker vsi vemo, kako težko je poiskat darilo, ki zadane, osupne in osreči... Ampak Moški, ki mora imeti sokolje oko, da vidi take stvari, je opazil kaj imam napisano (jaz ne bi v življenju) in takoj seštel 1+1 (tudi tega jaz v življenju ne bi zmogla). Knjigo, ki jo bo dobil enkrat med prazniki (da ne bo definirano ali je bil dedek Mraz ali Božiček - nemaramjih), sva šla kupit skupaj. Jaz prav slabe volje, on tako vesel, da mi jo je že skoraj sunil iz rok, ko sva se poslovila. Nou, nou, dragi - dobiš šele čez 14dni, ko jo bom prelepila s kinderčokoladicami!

Upam na uresničitev tretjega plana... Zares bom tiho, nikamor zapisala, nikomur povedala.

---

*vedno bolj smo nori na Kinder.

Iščem sositnobo!

Komaj premikam spodnji žnabelj, ker sem pravkar krvavo razmesarila dve verjetno nezemeljski bitji, ki sta ne-predstavljam-si-kako, sem pa prepričana, da pomotoma, zašli na območje mojega bradovja in se tu želeli utaboriti, dokler se (namerno) ne preselita in namnožita na predelu čelovja.

Nikjer ne najdem placa, kjer bi udobno začepela in občepela do... Samopospravitve sobe (sem štejem vse od umika drobtin z mize do zložitve cunj na stolu-za-cunje). Ne najdem niti pravih besed, ki bi ponazorile moje počutje in ki hkrati ne bi bile dolgočasne. Ne želim biti dolgočasna!

Pa vseeno sem. Iščem nekaj sitnobnega, ki mi bo povedalo, da nisem edina in najbolj. Sositnobo iščem.

Pogoji:

• znanje samopomilovanja in utapljanja v lastnem zosu trpljenja;
• izkušnje s transformacijo svojih sitnosti v sitnosti drugih (seveda nočemo biti sitni samo mi in samo sebi, kaj? Še manj hočemo biti sitni okolici, ki ni sitna - torej jo moramo narediti sitno!);
• že osvojene veščine izdelave dobrega sendviča

Kje kdo? Nujno potrebujem. Foter, ki tuli, ker se zaveda, da zaradi mulcev danes ne bo prebral niti pol strani časopisa, mi ne zadostuje.

grenko v skakljanju

Po rajanju torka in srede, me je seveda v četrtek usekalo. Presekalo. Seveda še vedno rajam, a s priokusom grenkobe.

Še vedno rajam? Predvsem pa hodim na jutranje čajanke z Uršo, ne vidim dveh policistov, ki tečeta za tatom, ki je sunil torbico neki babici (predvidevam) in se smejim, kako Urša uničuje tisoč evrov vredno nogo lutke v izložbi Calzedonie (podatek o ceni te noge je sitno poudarila prodajalka štacune). Urša predstavlja moj prvi ženski dejt na slepo, za katerega lahko rečem, da se je uspešno razpletel (nič mučne tišine, nobenega živčnega smeha, "se vidiva" slovo - sama sproščenost naju je bila!) in za katerega lahko rečem, da je bil izredno udoben, ker sem jo lahko brez slabe vesti pustila samo, ko sem dvakrat za petnajst minut morala na wc. Menda sem padla v školjko - obakrat (punca je žleht in ne je čokolade*).

^^ukradla z Uršinega fejsbuka^^

Poleg omenjenega, ki opisuje moje ševednorajanje, tudi prižigam lučke po Ljubljani in pijem dober deci kuhanega vina za dva evra.

A s priokusom grenkobe? Čisto na začetku moram omeniti grlo. Moja samohvala najbolj odpornega imunskega sistema v Vesolju, mi je vrnila z neprijetnim občutkom na koncu ustne votline - apetit se mi je povečal vzporedno s potrebo po drgnjenju in blaženju tistega predela (kinderčokoladice kar zadovoljijo stvar).

Čisto takoj zatem moram omeniti nesporazum med lenobnim delom mene in "želim, da opravim študijske obveznosti" delom mene. Lenobni del bi čakal, da se samo od sebe opravi vse, kar je zrežirano, da se opravi; tisti drugi del, ki konkretno izraža željo po opravljenem delu... Pač dobiva brce v rit s strani lenobe. Jaz pa se samo prepuščam... In izpuščam. Kot balon! Ne utegnem razsoditi in mahniti s sodniškim kladivcem lenobnega dela. Čakam, kot čaka on.

Čisto na koncu pa sem jezna in zaskrbljena nad svojim resnim vprašanjem "na koga se lahko v življenju sploh zanesem?". Na prijateljico, zaradi katere odpovem siguren prevoz s prepričanjem, da me pobere ona, očitno ne. Verjetno nisem velikokrat tako obsedela na cedilu kot sem danes (petnajst minut nato sikala in preklinjala v slušalko že tako ubogega telefona) - še vedno verjamem, da me obkrožajo zanesljivi ljudje - pa vendar... Vprašala sem se, kaj natanko je zanesljivega tukaj in zdaj? Verjetno prav nič - na prvem mestu s taisto prijateljico, na zadnjem mestu pa z mojimi starši. Do sedaj so bili vedno tam, ko sem jih potrebovala. Tok-tok (trkam na tisto jogijsko leseno kocko, na kateri sem čepela malo prej in s katero sem si malo kasneje pomagala pri ravnotežju).

Ampak res čistočisto za konec (čeprav je spodaj napisana še opomba) - odločila sem se, da bom EMANCIPIRANA, SAMOSTOJNA in ODLOČNA in se eni od mojih vedno bolj bivših oseb ne bom več javljala na telefon (da bi zraven pritisnila še zasedeno sicer nisem dovolj dedca). Emancipirana in odločna? To zna razložit samo Tanja, ki je ob mojem joku mislila, da je krivec moškega spola.

Jutri je zadnji čas, da začnem. Takoj po kosiljenju z mojimi tremi frajlami, od katerih ena piše kolokvij in se ji moramo, nehvaležnici, časovno prilagodit, druga me bo s svojim brzimobilom prišla iskat in odpeljala do picastega hrama, tretja pa na splet lima slikice z nostalgično vsebino, kar v meni vzbuja prav posebno prijetne občutke in težnjo po tem, da že 1111tič pogledam vse srednješolske fotografije.

---

* Urša ne mara niti cimeta. Da sva na enaki valovni dolžini, pove še dejstvo, da je natakar obema moral razložiti, kako se postavi cedilo čaja na krožnik. Neumno! :)

Vesolje Malinovega Čaja

Skoraj verjetno ne bo govora o matematičnih operacijah kot so: dež+sneg+dež=plundra, plundra+dež=luže, luže+sneg=bele luže, bele luže+sneg+sneg=snežena cesta, snežena cesta+dež=plundra. Sicer sem ves čas pesimistično verjela vremenskim napovedim, ki so kazale deževen zaključek, po tihem pa upala, da so se jim (še enkrat) in (tokrat še bolj) konkretno pokvarile vremenske naprave in jih prisilile v to, da govorijo ljudstvu traparije, a s tem skrivnim upanjem potem ni bilo nič. (Kako pravijo? Če Vremena ne bi bilo, se dvetretjini ljudi ne bi imelo o čem se pogovarjat?)

Za vikend sem se izgubila. Nič novega, pa vendar - vseeno izgubljena, sem točno vedela v katerem vesolju sem. V varnem, v temno modrem (ali črnem?) kot se za vesolje spodobi. In z zvezdami, ki so osvetljevale. Pa s kašljajočimi kometi in smrkljivimi lunami ter malinovimi čaji. Bila sem v Njegovem vesolju, v vesolju mojega žabjega princa, ki se je moral švicat dve noči, da je prehlad dokončno stekel ven iz njega... In se pretočil vame? Seveda ne. Vsakodnevno srkanje svežega pomarančnega soka, žvečenje tistih lišajastih pastil in večni občutek toplih žab in šala na koži se mi očitno obrestuje in mi tako omogoča izogib izolaciji.

Čas se mi je ustavil. Nenamerno sem upoštevala nasvet enega od oglasov (ne vem več, če je bil to oglas), ki pravi, naj odmislimo številke (od let do kilogramov), da bo življenje... Lepše? Odločila sem se, da zignoriram datume (še mobitel mi je crknil!) in res sem skozi vikend, vesolje, jadrala neobremenjeno, v zavesti, da bom že sama od sebe pristala tam, kjer mi je namenjeno, da bom pristala. Vera v usodo bi rekla temu.

Preživela sem tudi moški večer. Že drugič. Za razliko od naših lejdiznajtov je z moškimi večeri tako, da fantje ne prespijo tam, kjer se stvar odvija, ampak gredo pridno domov, pijejo jabolčni sok, jedo mersičokoladice, igrajo namizne igre, ki so za moje babje možgane nedoumljive (krivim nezainteresiranost), največja posebnost moških večerov pa je, da cel večer preživijo v prostoru, ki je hladnejši od temperatur, ki obstajajo zunaj v času snežnih zametov. //To, kar bom izjavila sedaj, sprejmito kot najbolj s sarkazmom obarvano izjavo, ki ste jo kdajkoli slišali.// Neizmerno sem uživala! //Konec sarkazma.// Zbolela pač nisem (trije razlogi, zakaj imam v času napadov bacilov tako dobro razvit obrambni sistem, so napisani zgoraj).

In oprosti dragi moj Princ - pojedla sem tvoj kinderpingui. Bila pa sem pravična - spoštovala sem tvojo včerajšnjo grožnjo, ko sem popacala tipkovnico s čokolado (čeprav sem posebej pazila!) in tako kinderpingui pojedla v polmetrski distanci od tvojega Jabolčnega MacBelega in preden sem se ga ponovno dotaknila, sem si šla umit prste. Čeprav bi se verjetno morala kar cela stuširat...

Lep vikend je bil - do jutri.