Pa sem globoko v solatoješčnem breznu. Kar je prav, kar je zdravo, kar je lahkotno in kar je tudi hudo nasitno! Zadnji teden ali dva je čuden dan, ko ne jem solate - s poudarkom, da je bil še leto nazaj čuden dan, ko sem solato jedla.
Ne maram zelene klasike s kisom, oljem in soljo. Maram zeleno inovacijo z olivami in drobnjakom in šparglji, zeleno inovacijo s češnjevimi paradižniki, korenčkom in baziliko, zeleno inovacijo s papriko, porom in peteršiljem. Ali pa s čebulo, čemažem in sončničnimi semeni ... S prelivi, ki vsebujejo max čajno žličko smetane, da želodček pridno prede brez vece školjke, s prelivi, v katerih so ta huda nizozemska gorčica, olivno olje in limonin sok. Kis naj se špara v shrambi - za pucanje vodnega kamna s kopalničnih površin, če hoče.
Paradajz sem lani načrtno osvojila (in na blogu celo ustanovila rubriko paradajz), da me je zdaj v solatah osvojil nazaj. Za zraven so opečeni kruhki idealni, lahko vegi skledi dela družbo piščančji mesek, tudi kuhan nepobarvan pirh, tuna in pečene hrenovke. Samo okisan krompir je za sicer zvestega krompirjevca, ljubitelja krompirja v miljontnih oblikah, govorim o sebi, strah in trepet v najhujši obliki.
2 komentarja:
jst tud ne maram kisa na solati. Mogoče limona, če jo že imam. :)
Limona - ja, kis - ne. :)
Objavite komentar