Živa knjiga

Klik. Kar naenkrat butne vame vznemirjenje, tako prav toplo, zadovoljno. Mirno poslušam predavanje do konca, vmes malo pokažem svoje zgoraj krivo postavljene sekalce, ker se mi kotički ustnic razlezajo v nasmeh, in nič ne zavijam z očmi! Zanimivo je, kar govori avtorica rokovnika pred mano, hkrati pa je vse že tako zmedeno in zaštrikano od prevelike količine teh ajurvedskih, budističnih, starokitajskih, gurujevskih, jetijevskih vsebin ... 

Izgovorim se, da svojega rokovnika nimam namena puščati na mali nočni polički, kjer sicer še za telefon nimam več prostora, ker so ponoči važne kreme, tablete, robčki in kištica, ki sem jo naredila pri uri tehnike v osnovni šoli. Rokovnik, ki zaradi dodatnih stotih strani in neštetih motivacijskih ukrepov za spremembo tvojega življenjskega stila na bolje, postane tudi priročnik, odločno povem - ni za izgubljeno potrošnico, ki v vsej naivnosti in večnem začetniškem navdušenju hitro kaj pripiše sebi in si nevedoma zaznamuje tirnice, po katerih se bo dričala v naslednjem letu.

Praznih rok odskakljam, blazno potešena sama s seboj, blazno vzvišema nad morebitnim ugotavljanjem svoje krvne skupine zaradi posledično zahtevane spremembe prehrane. Komaj sem čakala, da se zbudim v naslednje jutro, se pogledam brez svojih špegelc v ogledalo in se s krmežljavimi očmi spogledam z motnim odsevom in si rečem, kako čudovito izgledajoča sem!

Sem zato tako zažarela ob povabilu na živo knjižnico? Zato, ker sem že tako polna enih lastnih pogonov za mletje dobre moke  (mmm, koruzne!), iz katere se lahko zamesi en super kruh (mmm, ajdov!), če sogovornik prisluhne receptu? Verjetno ne čisto. Zažarela sem samo zato, ker se mi je zdelo, da imam ogromno za povedat, za predat naprej, za zabrihtovat, za podelit izkušnje borbe z zmajem ... In tale izposojevalnica živih zgodb je bila idealka za to. Presenetilo me je, kako je vsak pogovor šel v svojo smer, kako je vsak pogovor imel poudarek na nečem novem, drugačnem. Presenetilo me je, kako različni so lahko razlogi za izposojo meter štiriinšesteset centimetrov dolge platnice - od popolnoma osebnih vzgibov do nedefiniranega samo-zanimalo-me-je firbca. Zaradi pogovora samega. Odlično! Počutila sem se posebej dobro, ker je šlo za dialog, nisem bila jaz v središču pozornosti, nisem bila leaderka, ki bi morala držati niti pogovora. Kar šlo je samo od sebe, zaključilo se je z nasmehom, novim elanom za naprej. Nikakršne tišine ni bilo zatem, saj sem proste minute želela izkoristiti za vse ostale zanimive žive knjige, vse bi prelistala, vse bi prekracala s fluorescentnim markerjem!

Doma naročim rokovnik. Ne tistega z mandalami in intimnim kotičkom, kjer bi ubesedila vsako svojo seksualno (ne)potrebo, ampak 0.18 verzijo tega, ki sem ga imela letos. Z mini motivacijskimi quote-i na strani, ravno toliko na malo napisanimi, kolikor je to potrebno. Me je ta isti predhodnik res popeljal v nepozabno leto 2017, s ponedeljki, ki jih proslavim s kozarcem vina, da so se le zaključili, in z vsem polno zabukiranim tednom vnaprej, ki mu ni videti konca ... Razen s savno. S prijatelji. In s svežimi molekulami najlepšega kisika na svetu.

GPS za slabovidno in utrujeno mene

Ponovno sem skočila v kombinezon logističnega strokovnjaka. Nikakor ne tistega običajnega logistika s fakultetnim nazivom, pač pa sem se podala v še eno izkušnjo kot ...

... pravi logistični strokovnjak za točno določeno osebo z dvajset odstotnim vidom, otežkočeno štorkljasto hojo in zelo zmedenim umom, ki bo potovala:

- brez sopotnikov, ker saj so že na kosilu cilju,

- brez najljubšega princa na belem konju, ki sicer običajno tovori celoten nabor prtljage, in če je potrebno, dvigne nase še njo ("I know!" se oglasi zatrapana in vsa-rdeča-v-faco pepelka v meni), ker je nekje v tujini in je prav, da punca ni odvisna od njega,

- brez velikega občutka za orientacijo, ker če je nimaš, je nimaš.

Prtljago, ki bi jo sicer nosil ta moj princ z belim konjem na belem konju ali beli konj, oddam v transport že dan prej. Grelnik vode - poleg sobe z balkonom zelo pomemben družabni element celotnega vikenda - potuje v vrečki poleg. Ostalo pa, povzamem strašno dolg spis, deluje tako, da določim  prevoz (aka papaprevoz) do avtobusa od mojega službenega mesta, določim avtobus, ki me pripelje do železnice, določim vlak, "ki tiho pelje svojo pot", ampak naravnost do termalnih vrelcev. Določim ure, na koncu pa naj bi zasluženo ležala med mehurčki, srkala mehurčke, pljuvala mehurčke - kot se za take vrste strokovnjaka spodobi. Ne bo treba prav veliko gledat, ne bo treba prav veliko hodit, načrt je sestavljen odlično, varno in udobno. Za zraven v mini ruzak bejbi-roza barve stlačim še kilo piškotov, plesnjivo vodo, slušalke in rikola bonbone.

Odlično, dokler ne pride realnost s papamobilom, ki se izkaže za počasnejšega od mojih utrujenih spotikajočih se nog. Pa realnost s sicer povsem predvidljivim prometnim štofeljcem, ki je posebej znan za petkovo četrto uro popoldan. Zamudim priložnost direktnega vlaka, se obsodim na tistega s prestopom. Po vsej verjetnosti zaradi strašljive informacije, da prvi vlak stoji na dvanajstem tiru, torej čisto na drugem koncu te mimogrede ogabne ljubljanske železniške postaje, do katerega bi morala prihopsat v štirih minutah. Seveda je to strašljiva informacija za nekdojko, ki bi vmes še dvakrat ujela železnega zajca, če bi tako hitela v novih še name-nenavajenih bata šolnih!

Potujem. Prestopim tam neznano v temi nekje v štajerskem delu naše kure. Pridem, ah, prijatelji me potegnejo v objem. V trenutku izzveni stres tega tedna in te vožnje, ki je pravkar za mano. V roke dobim kozarec vina in šalco kave, zatrepetam od ugodja. Menjava okolja, menjava ljudi, menjava tempa, to je to! Pa brez kuhanja, brez pomivanja in pranja, brez najbližjega in tistega zgoraj omenjenega princa, čeprav ga obožujem, brez mačkov - razen na smešnem posnetku, ki utemelji razlog, zakaj se ob treh zjutraj pri nama doma sliši, kot bi nekdo rušil stene v dnevni sobi ... Investicija v raztegovanje in nategovanje vseh telesnih štrlin, v pritiskanje akupresurnih točk, v gnetenje malih mišic in v načrtno pomirjanje napetih inpulzov trešči kot bumerang z vso dobro energijo vame. Vozle, ki bodo kmalu prerasli lopatice, bodo reševali drugi. Napihnem se od tega žabjega ponosa, ko spoznam, da isto dolžino ob približno istih vremenskih pogojih, v istih bombažnih supergah!, prehodim brez palic, brez komolcev in brez postankov - tako zelo stabilneje kot osem mesecev nazaj. In voda, kjer pozabim, da je karkoli narobe z nožicami! Dokler ne splezam ven iz vode in sem tisti hip cela gumica na trdnih ploščicah.

Hudo zrelaksirana, hudo navdušena nad dejstvom, da se logistična strokovnost ni ravno izkazala s svojimi kompetencami, pač pa je prevladala življenjska iznajdljivost s kapljico jebivetrstva (ali vdanosti v usodo, kaj pa vem), hudo zadovoljna z dokazom, da žvečenje fampyrskih tabletk zjutraj in zvečer pomaga, da deluje novo okolje, delujejo ljudje, ki jih ne vidiš vsak dan, deluje jesenski zrak, deluje ta vikend na off. Še naprej bom planirala vsak svoj kilometer, do mehurčkov se bom pa očitno kakorkoli znala dostavit. Samo da mi telefon z GPS-om ne crkne.

Instamotivacija

Konec praznikov, potopisi opravljeni, čokolade s severnoatlantsko soljo in karamelo podeljene, brownie-ji premazani z glazuro, jaz pa na večer, preden se podam nazaj v kruti odrasli svet, kjer si ne lažem, da je življenje en ogromen po-meni-in-tebi-dišeč kovter, mrzlično klikam po knjižnici islandskih fotografij, se vmes izgubljam v oblakih spominov, ožim izbor na čim manjšo selekcijo fotk ... 

Kliknem levo, kliknem desno ... Ročice pa vse bolj ledene in potne. Povsod je nekaj! Če nimam krivih zob, kažem popek - pred vetrom, ki mi bo odpihnil kapo. Če ne kažem popka, so moji lasje taki, kot bi me povozil vlak, ki ga med vulkani in ledeniki ne srečaš. Ali pa stojim kot kip, zmrznjen, okrogloličen, pred mini ledenimi gorami, uokvirjenimi v sicer najlepšo zemeljsko sceno ... In če ne stojim, sedim na skali, nastavljena - nič hudega sluteč - perverzno. 

Nezadovoljno zaprem program, vprašljivo odtavam stran, ne odločim se. Nobena ne prikaže tistega čudovitega videnega, osupljivega začutenega. V četrtkov delovnik bom odstopicljala znervirana, nezadoščena in nemotivirana. Zaradi pomanjkanja lajkov, ki jih že dolgo ni bilo, zdaj pa bi bil čas, da dobim spet gručo teh nekih iluziornih potrditev? Da sem nora, da sem huda, da sem navdih, da presegam svoje meje, da kar še tako naprej, da sem fantastična in lepa in b-b-b-bbbruh!

V resnici mi prija. Komu ne? Me spodbudi, da še kaj povem, da še kaj napišem, da še kaj nalepim. Motivira me, da postanem motivatorka. Pa čeprav še ena teh modernih motivatork, ki prodaja svojo strašno življenjsko zgodbo, iz katere se je tako strašno treba nekaj naučiti, da vodi v to strašno življenjsko modrost, ki jo tako strašno potrebujejo ljudje, ki nečesa tako strašnega niso doživela. Jasno je, da ni robota brez vsaj ene življenjske modrosti, ni pa čisto jasno, zakaj je spletni svet kar naenkrat poplavljen z zgodbami o utrujenosti, o človeškosti, o perfekciji, ki se skriva v neperfekciji ... Je toliko osebnostnih kriz, da se naenkrat vsak čuti vpoklicanega v to, da rešuje celotno zablodeno družbo, ali gre za povsem preprosto samospodbdo?

Čaki, vsaj pri meni je tako - veliko bolj me zapali nek profil običajnega smrtnika z umazano posodo v koritu (zaradi mene je lahko puzlasto insta-predpripravljena, ker to je pač le bolj fotogenično), kot pa profil barbike, ki se plazi po najkrasnejših kotičkih našega planeta in jih pretvarja v pozitiven izpisek s svojega bančnega računa.

Vmes se mi sfrklja bloggerjeva aplikacija na telefonu. Preden ugotovim, da sem izbrisala polovico te nadvse pametne in miroljubne objave, je že prepozno. Zaključek napišem še enkrat teden po tem, ko je bilo pametovanje že objavljeno in povem, da sem uspešno izbrala novo profilko z minimalno fotošop rekonstrukcijo mojih pajkic, saj je pomembno, kako le-te stojijo, mar ne?