Nov planet

http://www.izgubljenavvesolju.si/

Še nisem objavila. Zakaj ne?

Zdaj ven iz mene bruha vse tole, povezano s to mojo boleznijo, o kateri v preteklih dvanajstih letih nisem prav veliko pisala - razen v zelo zakamufliranem smislu, da sem še sama, ko sem čez mesece brala zapis, težko dekodirala šifre ... Sem pa veliko govorila o tem, ampak le sogovornikom, pri katerih sem dobila zagotovljen občutek, da jih reč zanima, ali pa sogovornikom, pri katerih je samoumevno, da nenapisana pogodba o odnosu vključuje tudi klavzulo poslušanja vseh mojih tegob in razmišljanj v zvezi s tem mojim življenjem.

Veliko sem razmišljala, da sem ali bom s tem načinom pisanja, s tem strašnim razgaljanjem svojega najbolj intimnega dela mojega bivanja na tem planetu, padla v skupino blogerjev, ki prodaja svojo netipično zgodbo temu širnemu spletnemu vesolju ... Pa sem res! Pa bom res! Ampak naprej sem prav počasi dojemala - predvsem, ko sem se zatikala pri želji po rednejšem objavljanju - da imam toliko stvari v sebi, ki bi jih bilo vredno dat na to rolo elektronskega papirja, da imam za druge bolj vsakodnevne trače, s katerimi sem sicer imela več opravka včasih in na podlagi katerih je tale moj izgubljeni blog deloval, preveč zamašen ventil.

Verjetno se ta preskok skriva v tem sigurnem občutku, da sem trenutno le na tej točki, ko sem dosegla neke zarisane točke, ki jih mora nek povprečen človek v življenju dati skoz. Ko se bom ne glede na spremembe (torej spremembe povprečnega človeka) znašla in se soočala z veliko manjšimi strahovi, kot sem jih prebavljala do zdaj. Ne do zdaj, do takrat, ko sem se ustoličila tudi kot oseba, ki je lahko produktivna, zaželena in ... Pomembna? Vsaj sebi.

Želim ozavestiti, želim biti bolj razumljena, želim podati neko sporočilo, želim delovati s svojimi načeli in prav-i, želim si čim bolj kakovostno preživeti svoje življenje, kljub svojemu malo bolj zajebanamu izhodišču. Res želim motivirati, čeprav sem fizično, psihično in čustveno kdaj v takem dreku, da znam biti prava grozilda do sebe in vseh ostalih. Želim odpravljati ovire, želim pokazati, da se da odpraviti ovire. Želim si sobivanja s tem nevrološkim nepredvidljivim stanjem, ki je že od mozoljastih let pravzaprav del moje razvijajoče se identitete. Za nekatere od teh točk nimam pojma, kako jih bom uresničila, a eno je: malo bolj glasna in zoprna in s svetlobnimi signali, ki letijo ven izpod moje čupe, da bom bolj vidna, to pa bom!

Obvezna oprema za preživetje

Zadnje čase se mi večkrat zgodi, da domov pridem s trojno velikostjo glave. Ne vem, a mi slučajno možgani zatečejo od prevelike količine inpulzov, ki jih poberem čez dan, a mi samo sistem za premlevanje vseh ukazov in klicajev in alarmov umre (krvave smrti!) pa se pač pod lasuljo vzpostavi nov režim, ki naj bi deloval malo bolj učinkovito ... Pa še ta ne funkcionira čisto okej in ga telo raje ugasne in zraven tega drugega prostora postavi še tretjo tovarno. Ta je odgovorna le še za apatično prikimavanje, na vsake toliko se prižge en medel nasmešek, oči pod zaprto veko pa začnejo begat levo in desno, da bi potlačile solznjak, ki bi zdaj zdaj rad na dan izpustil svoje zaloge. Velikoglavka torej.

Kot ukrep za zmanjševanje obsega glave se poslužim - najprej dolgega samošpricanja z vodo pod visokim pritiskom. Malo metaforično si mislim, da dol z mene teče vsa nevidna umazanija, negativna navlaka, ki sem jo uspela pobrat do večera, malo se mi organi začnejo prestavljat na nočni program in pritiskat na zavore, malo verjamem mojemu najljubšemu princu, da tako in kako to njemu pomaga. Izpod tuša pridem izmučena, pomehkužena gumica, samo še za pod dekco na kavč zaspat ob najljubši seriji sem ...

Ampak z obveznim rešilnim sendvičem! In to s pravim opečenim toast kruhkom, ki ga sicer ne kupujem, saj v moko še vedno sama rada  podtikam kvasovke, z izbrano suho mesnino, ki je sicer nimam v hladilniku, saj se načeloma igram zelenjavarja, ki pozimi ne je solate in zelo rad poseže po fajn mastnem ričetu s prekajenim mesom, in s (po možnosti) eko tolminskim sirom, ki ga le enkrat na leto dobim od mojega skrivnega ljubimca. Tudi merkatorjev edamec gre tu skozi. Tako enostavno! Tako pregrešno, tako dobro.

Najprej se mi je zdelo, da bom ta slavospev toast sendviču začela kar naravnost s toastom toastu in se šele potem prebila do naključne dnevne štorije, ki jih imam res že za po škripcu dol z mene in v šajtrgo na kompost, saj prtljaga postaja težka in nerodna. No, pa je bilo obratno, le da brez štorije. Na koncu dneva sem prazna, saj pravim. Prazna tudi potem, ko posnifam te slastne drobtinice z instaseksi rezalne dile. 

A potešeno prazna oddrsam do mojega nočnega oblaka, ki me nekako čudežno napolni ravno toliko, da se ob pol osmih ravno prav naspana zbudim. Za v nove izzive dneva. Tudi za nakup nove vreče toasta in nove mini pakunge tiste suhe mesnine v akciji.

Živa knjiga

Klik. Kar naenkrat butne vame vznemirjenje, tako prav toplo, zadovoljno. Mirno poslušam predavanje do konca, vmes malo pokažem svoje zgoraj krivo postavljene sekalce, ker se mi kotički ustnic razlezajo v nasmeh, in nič ne zavijam z očmi! Zanimivo je, kar govori avtorica rokovnika pred mano, hkrati pa je vse že tako zmedeno in zaštrikano od prevelike količine teh ajurvedskih, budističnih, starokitajskih, gurujevskih, jetijevskih vsebin ... 

Izgovorim se, da svojega rokovnika nimam namena puščati na mali nočni polički, kjer sicer še za telefon nimam več prostora, ker so ponoči važne kreme, tablete, robčki in kištica, ki sem jo naredila pri uri tehnike v osnovni šoli. Rokovnik, ki zaradi dodatnih stotih strani in neštetih motivacijskih ukrepov za spremembo tvojega življenjskega stila na bolje, postane tudi priročnik, odločno povem - ni za izgubljeno potrošnico, ki v vsej naivnosti in večnem začetniškem navdušenju hitro kaj pripiše sebi in si nevedoma zaznamuje tirnice, po katerih se bo dričala v naslednjem letu.

Praznih rok odskakljam, blazno potešena sama s seboj, blazno vzvišema nad morebitnim ugotavljanjem svoje krvne skupine zaradi posledično zahtevane spremembe prehrane. Komaj sem čakala, da se zbudim v naslednje jutro, se pogledam brez svojih špegelc v ogledalo in se s krmežljavimi očmi spogledam z motnim odsevom in si rečem, kako čudovito izgledajoča sem!

Sem zato tako zažarela ob povabilu na živo knjižnico? Zato, ker sem že tako polna enih lastnih pogonov za mletje dobre moke  (mmm, koruzne!), iz katere se lahko zamesi en super kruh (mmm, ajdov!), če sogovornik prisluhne receptu? Verjetno ne čisto. Zažarela sem samo zato, ker se mi je zdelo, da imam ogromno za povedat, za predat naprej, za zabrihtovat, za podelit izkušnje borbe z zmajem ... In tale izposojevalnica živih zgodb je bila idealka za to. Presenetilo me je, kako je vsak pogovor šel v svojo smer, kako je vsak pogovor imel poudarek na nečem novem, drugačnem. Presenetilo me je, kako različni so lahko razlogi za izposojo meter štiriinšesteset centimetrov dolge platnice - od popolnoma osebnih vzgibov do nedefiniranega samo-zanimalo-me-je firbca. Zaradi pogovora samega. Odlično! Počutila sem se posebej dobro, ker je šlo za dialog, nisem bila jaz v središču pozornosti, nisem bila leaderka, ki bi morala držati niti pogovora. Kar šlo je samo od sebe, zaključilo se je z nasmehom, novim elanom za naprej. Nikakršne tišine ni bilo zatem, saj sem proste minute želela izkoristiti za vse ostale zanimive žive knjige, vse bi prelistala, vse bi prekracala s fluorescentnim markerjem!

Doma naročim rokovnik. Ne tistega z mandalami in intimnim kotičkom, kjer bi ubesedila vsako svojo seksualno (ne)potrebo, ampak 0.18 verzijo tega, ki sem ga imela letos. Z mini motivacijskimi quote-i na strani, ravno toliko na malo napisanimi, kolikor je to potrebno. Me je ta isti predhodnik res popeljal v nepozabno leto 2017, s ponedeljki, ki jih proslavim s kozarcem vina, da so se le zaključili, in z vsem polno zabukiranim tednom vnaprej, ki mu ni videti konca ... Razen s savno. S prijatelji. In s svežimi molekulami najlepšega kisika na svetu.

GPS za slabovidno in utrujeno mene

Ponovno sem skočila v kombinezon logističnega strokovnjaka. Nikakor ne tistega običajnega logistika s fakultetnim nazivom, pač pa sem se podala v še eno izkušnjo kot ...

... pravi logistični strokovnjak za točno določeno osebo z dvajset odstotnim vidom, otežkočeno štorkljasto hojo in zelo zmedenim umom, ki bo potovala:

- brez sopotnikov, ker saj so že na kosilu cilju,

- brez najljubšega princa na belem konju, ki sicer običajno tovori celoten nabor prtljage, in če je potrebno, dvigne nase še njo ("I know!" se oglasi zatrapana in vsa-rdeča-v-faco pepelka v meni), ker je nekje v tujini in je prav, da punca ni odvisna od njega,

- brez velikega občutka za orientacijo, ker če je nimaš, je nimaš.

Prtljago, ki bi jo sicer nosil ta moj princ z belim konjem na belem konju ali beli konj, oddam v transport že dan prej. Grelnik vode - poleg sobe z balkonom zelo pomemben družabni element celotnega vikenda - potuje v vrečki poleg. Ostalo pa, povzamem strašno dolg spis, deluje tako, da določim  prevoz (aka papaprevoz) do avtobusa od mojega službenega mesta, določim avtobus, ki me pripelje do železnice, določim vlak, "ki tiho pelje svojo pot", ampak naravnost do termalnih vrelcev. Določim ure, na koncu pa naj bi zasluženo ležala med mehurčki, srkala mehurčke, pljuvala mehurčke - kot se za take vrste strokovnjaka spodobi. Ne bo treba prav veliko gledat, ne bo treba prav veliko hodit, načrt je sestavljen odlično, varno in udobno. Za zraven v mini ruzak bejbi-roza barve stlačim še kilo piškotov, plesnjivo vodo, slušalke in rikola bonbone.

Odlično, dokler ne pride realnost s papamobilom, ki se izkaže za počasnejšega od mojih utrujenih spotikajočih se nog. Pa realnost s sicer povsem predvidljivim prometnim štofeljcem, ki je posebej znan za petkovo četrto uro popoldan. Zamudim priložnost direktnega vlaka, se obsodim na tistega s prestopom. Po vsej verjetnosti zaradi strašljive informacije, da prvi vlak stoji na dvanajstem tiru, torej čisto na drugem koncu te mimogrede ogabne ljubljanske železniške postaje, do katerega bi morala prihopsat v štirih minutah. Seveda je to strašljiva informacija za nekdojko, ki bi vmes še dvakrat ujela železnega zajca, če bi tako hitela v novih še name-nenavajenih bata šolnih!

Potujem. Prestopim tam neznano v temi nekje v štajerskem delu naše kure. Pridem, ah, prijatelji me potegnejo v objem. V trenutku izzveni stres tega tedna in te vožnje, ki je pravkar za mano. V roke dobim kozarec vina in šalco kave, zatrepetam od ugodja. Menjava okolja, menjava ljudi, menjava tempa, to je to! Pa brez kuhanja, brez pomivanja in pranja, brez najbližjega in tistega zgoraj omenjenega princa, čeprav ga obožujem, brez mačkov - razen na smešnem posnetku, ki utemelji razlog, zakaj se ob treh zjutraj pri nama doma sliši, kot bi nekdo rušil stene v dnevni sobi ... Investicija v raztegovanje in nategovanje vseh telesnih štrlin, v pritiskanje akupresurnih točk, v gnetenje malih mišic in v načrtno pomirjanje napetih inpulzov trešči kot bumerang z vso dobro energijo vame. Vozle, ki bodo kmalu prerasli lopatice, bodo reševali drugi. Napihnem se od tega žabjega ponosa, ko spoznam, da isto dolžino ob približno istih vremenskih pogojih, v istih bombažnih supergah!, prehodim brez palic, brez komolcev in brez postankov - tako zelo stabilneje kot osem mesecev nazaj. In voda, kjer pozabim, da je karkoli narobe z nožicami! Dokler ne splezam ven iz vode in sem tisti hip cela gumica na trdnih ploščicah.

Hudo zrelaksirana, hudo navdušena nad dejstvom, da se logistična strokovnost ni ravno izkazala s svojimi kompetencami, pač pa je prevladala življenjska iznajdljivost s kapljico jebivetrstva (ali vdanosti v usodo, kaj pa vem), hudo zadovoljna z dokazom, da žvečenje fampyrskih tabletk zjutraj in zvečer pomaga, da deluje novo okolje, delujejo ljudje, ki jih ne vidiš vsak dan, deluje jesenski zrak, deluje ta vikend na off. Še naprej bom planirala vsak svoj kilometer, do mehurčkov se bom pa očitno kakorkoli znala dostavit. Samo da mi telefon z GPS-om ne crkne.

Instamotivacija

Konec praznikov, potopisi opravljeni, čokolade s severnoatlantsko soljo in karamelo podeljene, brownie-ji premazani z glazuro, jaz pa na večer, preden se podam nazaj v kruti odrasli svet, kjer si ne lažem, da je življenje en ogromen po-meni-in-tebi-dišeč kovter, mrzlično klikam po knjižnici islandskih fotografij, se vmes izgubljam v oblakih spominov, ožim izbor na čim manjšo selekcijo fotk ... 

Kliknem levo, kliknem desno ... Ročice pa vse bolj ledene in potne. Povsod je nekaj! Če nimam krivih zob, kažem popek - pred vetrom, ki mi bo odpihnil kapo. Če ne kažem popka, so moji lasje taki, kot bi me povozil vlak, ki ga med vulkani in ledeniki ne srečaš. Ali pa stojim kot kip, zmrznjen, okrogloličen, pred mini ledenimi gorami, uokvirjenimi v sicer najlepšo zemeljsko sceno ... In če ne stojim, sedim na skali, nastavljena - nič hudega sluteč - perverzno. 

Nezadovoljno zaprem program, vprašljivo odtavam stran, ne odločim se. Nobena ne prikaže tistega čudovitega videnega, osupljivega začutenega. V četrtkov delovnik bom odstopicljala znervirana, nezadoščena in nemotivirana. Zaradi pomanjkanja lajkov, ki jih že dolgo ni bilo, zdaj pa bi bil čas, da dobim spet gručo teh nekih iluziornih potrditev? Da sem nora, da sem huda, da sem navdih, da presegam svoje meje, da kar še tako naprej, da sem fantastična in lepa in b-b-b-bbbruh!

V resnici mi prija. Komu ne? Me spodbudi, da še kaj povem, da še kaj napišem, da še kaj nalepim. Motivira me, da postanem motivatorka. Pa čeprav še ena teh modernih motivatork, ki prodaja svojo strašno življenjsko zgodbo, iz katere se je tako strašno treba nekaj naučiti, da vodi v to strašno življenjsko modrost, ki jo tako strašno potrebujejo ljudje, ki nečesa tako strašnega niso doživela. Jasno je, da ni robota brez vsaj ene življenjske modrosti, ni pa čisto jasno, zakaj je spletni svet kar naenkrat poplavljen z zgodbami o utrujenosti, o človeškosti, o perfekciji, ki se skriva v neperfekciji ... Je toliko osebnostnih kriz, da se naenkrat vsak čuti vpoklicanega v to, da rešuje celotno zablodeno družbo, ali gre za povsem preprosto samospodbdo?

Čaki, vsaj pri meni je tako - veliko bolj me zapali nek profil običajnega smrtnika z umazano posodo v koritu (zaradi mene je lahko puzlasto insta-predpripravljena, ker to je pač le bolj fotogenično), kot pa profil barbike, ki se plazi po najkrasnejših kotičkih našega planeta in jih pretvarja v pozitiven izpisek s svojega bančnega računa.

Vmes se mi sfrklja bloggerjeva aplikacija na telefonu. Preden ugotovim, da sem izbrisala polovico te nadvse pametne in miroljubne objave, je že prepozno. Zaključek napišem še enkrat teden po tem, ko je bilo pametovanje že objavljeno in povem, da sem uspešno izbrala novo profilko z minimalno fotošop rekonstrukcijo mojih pajkic, saj je pomembno, kako le-te stojijo, mar ne?

Šušmuš

V hipu sem imela reprogramiran plan svoje bližnje prihodnosti. Sploh me ni tako prizadel ta šušmuš (Šušmuš? Beseda šušmuš ne obstaja.), ki je zrukal tako utirjeno zamisel, ki je v vsem tem času postala že skoraj neizpodbitno dejstvo, če ne bi v vsem svojem ziheraštvu govorila, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja. 

Malo sem se ustrašila, ampak bolj te svoje trdne nejevere, da to ne more biti še čisto nič res, dokler vsaj tri strani tega ne potrdijo. Ampak potem je to namesto v zaprepadenost in obup hitro preraslo v celo abecedo scenarijev od B-ja naprej ... In se moment zatem povezalo z vzhičenim bitjem srca - tistim goratim in s hudo ostrim vršičkom, ki že skoraj ponazarja veselje. Veselje, da bom imela čas, da si načrtno spet malo povrnem moči v mišice po virozi ošvohnjenih nožic, da bom imela čas za pisanje, ker blogerstvo je zdaj spet "in", jaz pa nad njim nisem nikoli narisala smrtkota, da bom imela čas za preCedovanje, za uresničevanje vseh idej, novega povezovanja med navidez nepovezljivimi ter ozaveščanja ljudstva z namenom izboljševanja kakovosti življenja ranljivih. Predvsem bi se zelo zavestno borila in potiskala zelo velik štempelj na ta tako nestabilna tla našega planeta, čeprav na našem vrtu spodaj pod balkonom ...

Potem se malo zgrozim. Znam preveč dobro igrati vlogo brezposelnika? Se mi ta vloga zdi preveč samoumevna in sem kar malo apatična, sprijaznjena, da je to pač neka normalnost zame, ki imam odlične predpostavke za to, da ne bom normalnemu nikoli prav dobro ustrezala? Sploh se mi namreč ne zdi več tako strašna, ta brezposelnost, kot se mi je zdela leto nazaj, ko sem doma med štirimi stenami glodala vogale in ne upala stopit na sonce, saj sem se že skoraj bala ljudi. Mogoče pretiravam, ker me okolica ni gledala tako kritično, vseeno sem se pa ob določenih vzgibih, pritiskih in samoanalizah le tako brutalno počutila.

Prepovem si take misli. Drugače je, si rečem. Dozorela sem v vsem tem času, veliko več izkušenj imam, močnejša sem, opolnomočena, zavedajoč se svojih pravic, zavedajoč tega, kaj vse lahko še premaknem, zavedajoč, da kljub vsem trenutno trpečim aktivnostim lahko ostanem v približku normalnega. Kakorkoli se odvije, bo dobro. Zdaj se bom že znašla.

Ne skrbi, stanje, ki me je te dni pretresalo, se je sicer utirilo nazaj. Niso ga potrdile vsaj tri strani. Še vedno pravim, da nič ne bo, dokler ne podpišem papirja. Na nek način spim bolj umirjeno, spet z upanjem na tisto nekaj, ni me pa strah, da bom totalka - totalna izgubljenka v Vesolju - če ne bo. Tako lepo je življenje, polno ambicij!

Šušmuš je potihnil. Šušmuš sem pravkar dodala v Izgubljeni slovar. 

Šušmuš - a m (ȗ) Vihar, ki se zgodi v naselju možganskih celic, ki sicer živijo umirjeno in sinhrono življenje: zavel je šušmuš; obsedel me je šušmuš; presenetil me je šušmuš; šušmuš je ubila mantra, šušmuš je odšel tako hitro kot je prišel, šušmuš, šušmuš, šušmuššš ...