Zdaj ven iz mene bruha vse tole, povezano s to mojo boleznijo, o kateri v preteklih dvanajstih letih nisem prav veliko pisala - razen v zelo zakamufliranem smislu, da sem še sama, ko sem čez mesece brala zapis, težko dekodirala šifre ... Sem pa veliko govorila o tem, ampak le sogovornikom, pri katerih sem dobila zagotovljen občutek, da jih reč zanima, ali pa sogovornikom, pri katerih je samoumevno, da nenapisana pogodba o odnosu vključuje tudi klavzulo poslušanja vseh mojih tegob in razmišljanj v zvezi s tem mojim življenjem.
Veliko sem razmišljala, da sem ali bom s tem načinom pisanja, s tem strašnim razgaljanjem svojega najbolj intimnega dela mojega bivanja na tem planetu, padla v skupino blogerjev, ki prodaja svojo netipično zgodbo temu širnemu spletnemu vesolju ... Pa sem res! Pa bom res! Ampak naprej sem prav počasi dojemala - predvsem, ko sem se zatikala pri želji po rednejšem objavljanju - da imam toliko stvari v sebi, ki bi jih bilo vredno dat na to rolo elektronskega papirja, da imam za druge bolj vsakodnevne trače, s katerimi sem sicer imela več opravka včasih in na podlagi katerih je tale moj izgubljeni blog deloval, preveč zamašen ventil.
Verjetno se ta preskok skriva v tem sigurnem občutku, da sem trenutno le na tej točki, ko sem dosegla neke zarisane točke, ki jih mora nek povprečen človek v življenju dati skoz. Ko se bom ne glede na spremembe (torej spremembe povprečnega človeka) znašla in se soočala z veliko manjšimi strahovi, kot sem jih prebavljala do zdaj. Ne do zdaj, do takrat, ko sem se ustoličila tudi kot oseba, ki je lahko produktivna, zaželena in ... Pomembna? Vsaj sebi.
Želim ozavestiti, želim biti bolj razumljena, želim podati neko sporočilo, želim delovati s svojimi načeli in prav-i, želim si čim bolj kakovostno preživeti svoje življenje, kljub svojemu malo bolj zajebanamu izhodišču. Res želim motivirati, čeprav sem fizično, psihično in čustveno kdaj v takem dreku, da znam biti prava grozilda do sebe in vseh ostalih. Želim odpravljati ovire, želim pokazati, da se da odpraviti ovire. Želim si sobivanja s tem nevrološkim nepredvidljivim stanjem, ki je že od mozoljastih let pravzaprav del moje razvijajoče se identitete. Za nekatere od teh točk nimam pojma, kako jih bom uresničila, a eno je: malo bolj glasna in zoprna in s svetlobnimi signali, ki letijo ven izpod moje čupe, da bom bolj vidna, to pa bom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar