Trenutno ne morem iz sebe spravit čisto nič drugega, kot liter solzic in kup nerazumljivih piskajočih izpovedi o tem, kako hudo mi je, kljub temu, da ga šest ali sedem milijard ljudi tretira "le" kot žival. Zelo sem te imela rada moj Liloo* in pri meni si imel čisto isti status, kot ga ima vsak moj družinski član (če odštejem to, da si moral jesti na tleh:)).
9 komentarjev:
Na žalost točno vem, kk ti je trenutno pri srčku :( Ti se ga sam spominjej v najlepši luči (mačkonov se itak v grdi luči vrjetno ne mormo spominjat, ker so take face) pa nej ti misel nanj greje srčka.
jst sm mojga črnuharja zgubla kako leto, dve nazaj, ampka s to razliko, da ga tud slučajno nism več našla :( Ti si ga vsaj našla. Čeprou mi je lažje, ker ga nism našla, ker če bi ga, bi vrjetn jokala v nedogled, ker mi je bil kot kuža, še na sprehode je z mano hodu.
V glavnem, ohran mačkona v najlepšem spominu :**
Vem, da ti je težko. Jst si ne morm predstavlat, da bi mojo Loti zgubila, ker mi pomen več kot večina ljudi, ki me obdaja.
Upam, da obstajajo mačja nebesa, kjer črni mačkon sedajle lovi miške.
jagodka - to maš pa prav... Po eni strani je tole, da za zihr vem, da ga ni več, lažje, kot pa če ne bi vedela, ampak po drugi strani pa spet ne, ker je vseeno večji šok, kot pa takrat, ko vsak dan počasi zgubljaš upanje.
Mačkon bo ostal v najlepšem spominu :).
katjuša - oh, miške... Lihkar si spet povzročila izbruh joka pr men... Samo da se spomnem na tisto miško, ki jo je prinesel s pastjo vred na predpražnik, zraven pa je še ena frišna ležala... Ohhhhhhhh... :) Moj boj.
Hvala obema za komentar * :).
Joooj, tud jaz se pridružujem mačji žalosti. Na te živlace se tud jaz tako navežem, da je potem tako hudo ... Mi smo sicer bili na oranžne mačkone, ampak odkar smo izgubili zadnjega, nismo pripravljeni na novo izgubo.
Sicer pa upam, da žalost čim prej mine in da si kmalu najdeš novo mačjo ljubezen. :)
Pa saj to... Ko si že sit izgub svojih živalc, ravno zaradi tega nočeš več nobene. Zaenkrat jaz še razmišljat ne bi mogla o drugi. Bi si mislila, da je to kot igrača, ki se polomi in greš takoj v trgovino po novo. Kakorkoli - vsak ima drugačne načine prebolevanja - enim bi to pomagalo, verjetno tudi meni, ampak zaenkrat emm.. Hočem furat safr? :)
darči, sej sm ti že rekla, da vem kak se počutiš...žal je tut živalca ena posebna osebnost v življenju nekaterih, da imajo isto mesto kot ljudje v tvojem srčku.
Upam, da dobiš kakga malega vrageca na novo, da te ne bo žalost na preminulega čist potrla :(!
***
Kosmate kepice se vedno prikradejo v naš srček kot družinski člani. Veš da se je tale član imel prov zaradi tebe krasno in da zdej uživa med preganjanjem mišk.
Na slikicah in v tvojem spominu bo pa tako vedno s tabo*
Oh, kako lepa Zver. Sočustvujem, ker vem kk je če zgubiš tako zverinico. Upam, da si do zdej že kej bolš...
Oh, hvala vam punce :) . Čist ob vsakem mojem pohodu skozi bajto me kar stisne, ker še vedno pričakujem, da se bo od nekje pridrenjal :/ . Pa praska na moji nogi, ko se mi je zadnjič obesil gor - še vedno se majčkeno vidi oh ... :/
katka - enkrat ga bom mogoče spet dobila - z novim karakterjem in novimi pogruntavščinami, ampak zaenkrat... Res si ne želim še nič novega kosmatega..
evie - to pa vsekakor, da bo ostal v spominu. Tudi moja prejšnja sivuhinja je še vedno z mano, čeprav priznam, da jo je tale črnuh skoraj izrinil ven iz spominov - vsaj kar se bolečine ob izgubi tiče. Upam, da bo bolečina ob temle kosmatincu tudi kmalu izginila in da se bom le še nasmejala ob spominih nanj (zaenkrat izbruhnem v jok, ko začnem bolj intenzivno razmišljat o njegovih vragolijah).
hvala the little one :) - ohh, res je bil lep! Pa ne govorim to iz subjektivnega smisla, ampak prav tako... Objektivno gledano - res je bil Maček z velikim M! :)
(počasi se že prav patetično otročja zdim sama sebi...)
Objavite komentar