Po fotoaparatu, katerega za pol leta sodobnejša, bolj siva in novejša različica ga je že nadomestila, bi vsak, ki ima v glavi nekaj soli, popra, cukra, še nekaj curryija in rdeče paprike v prahu, neizpodbitno vedel, da bom na svoje stvari začela gledati z ljubečim očesom, v katerem se skriva senca paranoje pred izgubo tega predmeta. Pa ni tako. Že sem na mizici lokala pozabila plastenko v trgovini kupljene vode, ki bi morala biti nenehno v torbici, in že dobim tudi prvo nagrado letošnjega natečaja za najbolj izgubljeno dete v vesolju.
V globalno medplanetarnem jeziku: And the winner of The Most Lost Award is...
...taramtaram!
Lastnica novega Canona a490, njen domnevni izvor: planet Zemlja.
Stavnice o tem, kako dolgo bo v njeni lasti ostal mali canon, so že odprte na Neskončnosti galaktičnih strežnikov.
Če je jutri po čisto čudnem naključju ne najdem v Stanovanju, sem tokrat izgubila študentsko izkaznico. Omenim naj še, da nimam nobene dobre podlage za to, da bi izkaznica v Stanovanju zares bila, saj sem bila od obiska makdonalca, vrnitve v Stanovanje pa do ponovnega odhoda iz Stanovanja tam brez brskanja ali odpiranja denarnice, torbice ali... Uh! Spomnila sem se, da sem iz torbe zares nekaj vzela in pravkar sem dobila povrnjen potencial glede zaupanja vase in v svojo skrb, ki jo premorem do vseh svojih stvari! Morda ne dobim prve vsevesoljno izgubljene nagrade!
Ni komentarjev:
Objavite komentar