ponedeljek, 14. junij 2010

Če ne pišem, ne iščem.

Če ne pišem, nisem izgubljeno, še najmanj v vesolju!

Definirana sem kot triindvajsetletnica, ki je pri osemnajstih nehala šteti svoja leta, in zaradi dveh čudovitih duš danes dobila celo četico lakov za nohte v temno modri, vijolični, roza, rdeči, rumeni in zeleni barvi.


Fotrova princeska in fino zgledam, je rekla Starševka. Zadovoljna, ker diši in diši po poletnih čričkastih večerih pa po svežih čivkastih jutrih, diši po načrtovanih velikih in nenačrtovanih malih potovanjih. Na lepe konce, med čudovite razglede, v dobri družbi in s posebej izbranimi melodijami.

Da sem spet skoraj pocukala napačno osebo, je že skoraj pozabljeno. Zlomljen Koledar me ne vznemirja, odhod nekoga še manj, ne spomnim se, kateri film sem si nazadnje pogledala. Mislim, da sem tudi bitje, ki ima na zatilju svinjsko klopno pošast. Šele zjutraj bom vedela, če je to res. 

Zdaj pa ne iščem in ne pišem.

Ni komentarjev: