Miškin rep pomočim v namišljeno tinto in škrabajoče na papir sodobnega načina zapišem o tem, kako je deklič Večera, čeprav boječ se vsakega šundra v temnem ozadju, spoznalo Jutro.
Pa spet ne prezgodnji, ampak dopoldanski čas dneva postaja moj najljubši. Kot da je vsa pomečkanost jutra z zadahom v vrednosti Grahamovega števila bolj udobna od zlikanega večera z napackanimi vekami in dišečega po mačji nočno-vijolični luksuznosti? Da.
 |
| Nočna toaleta |
Ker je začetek; ker sem očitno dobila novo optimistično dimenzijo v svoj um, ki vedno nekaj čaka; ker sem uživanje v deževnem slash sončnem dnevu uspela preusmeriti na uživanje brez "uh, kaj bi dala, da bi ..."; ker je naporna vleka žaluzij proti zgornjemu delu okna in potem šraufanje okenskih kljuk, da nos pomolim v svežino, lahko tako zelo vznemirljivo. Tako zelo...
Tako zelo, da se od izčrpanosti noči lahko vržem na preprogo kot mrtvec, dvignem nekaj medenic proti nebu, potem spijem kavo s strašnim učinkom na moj živčni sistem, preberem novice prespanih osmih ur, krmežljavo zatrepam v hladilnik in se odločim, da bo želodec na rižev vafelj s topljenim trikotnikom pripravljen šele čez dve uri. Jutra (po deseti uri?) so krasna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar