zasnove brez realizacije

Polno je nekih idej, polno osnutkov in zasnov. To je to, kar objektu poganja motorček, da se pelje naprej in šofira še malo v levo pa v desno, ane? Kar je pa živcirajoče za subjekt, torej mene, je pa nesposobnost in vsa stanja, ki imajo predpono ne- (neželjnost, neverjetnost, nemotiviranost, neljubisemi, neaktivnost, neskončnost) realizacije projekta. Važno je, da pridem do kosila in to je poglavitna vizija dneva, ker zvečer, ahne, sredi noči padem dol nezmožno, kot le lahko.

Pa ne, da bi kaj ogromnega počela. Počnem normalno, počnem študentsko, počnem mačjelastniško, počnem partnersko, počnem malodelovno, počnem jogijsko in kar se da še vedno babje. Pizdim se čez ljudi, ki se v deževnem dnevu vsi naenkrat bašejo na mestne buse, smejim se kolesarju, ki na ovinku pritisne na gas in se zaleti v zid, ker mora obviti peško, ki s pravilno hitrostjo hodi po peš-površini, tečnarim po black sun koktejlu, ki me obdela na zaspan način, čeprav pričakujem razvedrilno noto, na koncu pa sem razneženo mehka, ko se spomnim na močne, nenavadne besede, katerih do zdaj še nisem skomponirala niti v mislih (pa sem premislila že več stvari, kot je za zdravega človeka potrebno!).

Bojim se uresničitve. Ker se bojim neznanega. Ker se bojim padca. Mah, najbolj blesavo je, ker ne iščem izzivov, ampak jih raje pokrijem s sivo dolgočasno preprogo, ki je v najbolj varnem scenariju niti posesala ne bi. Pa ne maram flekov, če jih vidim.