Ne vem čisto zares, ampak najbrž gre za to, da se mi na ta dan ni zgodil noben padec s spodmaknjenega tabureja, noben čili v očeh in nobeno čelno trčenje v radiator. Tako sem proti večeru kot cunja, ki sicer ni prav preveč utrujena, želela stopiti na mestni avtobus, kjer sem pričakovala vsaj kakšen komolec med rebra ali pa samoiniciativni štrbunk na nivo, kjer imajo ljudje ponavadi stopala. Toda tudi tukaj je steklo vse ne po moje. Prazno, dolgočasno, neavanturistično. Nestresno?
Mislim, da se še nobeno izpitno obdobje nisem počutila tako neorganizirano, nevedno in prepuščeno dnevom, ki se iztekajo in grozijo s svojimi datumi v alarmantni rdeči barvi, ki opominja naj se podvizam z aktiviranjem celic sive spužve znotraj lobanjskega okostja, še bolj pomembno pa bi bilo ukrepati na bolj ustvarjalnem področju študija, torej na področju kracanja seminarjev, poročil in pri ostalem nujno potrebnem balastu. Tole pa bi bilo lahko polno, avanturistično, še vedno dolgočasno in stresno, a? Pravkar sem se prvič v vsej svoji šolski zgodovini lotila projekta "Iskanje primerne seminarske naloge med prijatelji". Kill me!
Zadnje dni ali zadnje obdobje slabo spim. Mogoče je pa ta grm za požgat? Ideja je padla, da bi žival naučili igrati računalniške igre s kakšno podganjo vsebino, da bi pozabila na to, kako zabavno je posteljno bojišče in z njim vse premikajoče noge pod kovtrom. Prihranila pa nam vsaj eno uro čistega in nujno potrebnega spanca. Po vsakem kosilu me zasrbi pri vesti, kjerkoli ta v mojem telesu že ždi, ko se uležem na kavč in brez upiranja podležem zlobnemu spancu, ki iz mene prežene še zadnji stik z gibajočim živim svetom.
Zdaj pod prisilo pa tudi z užitkom in čeprav vem, da ni prav, a če rečem "go TO HELL!", ga popijem in grem na sproščujočo urico in pol jogijskega miganja. O Rdečem Biku govorim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar