Ni mi več vseeno za uspeh v septembru. Si že praskam mozolje, ki jih ni, spanec je moj ljubki izhod in res dobro spim, živčke pa utapljam v ogromnih količinah hrane, ki je res okusna, čeprav izpod kuhalnice, ki jo štorasto vrti moja roka, da vse leti po celotni kuhalni plošči in še čez.
Po dneh, ko sem pozabila na vročino, na izpite pa na vse ostalo, kar me muči (mezinec na nogi je bil izjema), ko me je v veko pičil pajek ali komar ali nekaj pikajočega, da mi je oko tako zateklo, da sem škilila izpod veke, ko sem znova naredila približek skoku na glavo in ko se nisem bala gozdnih pošasti, ki so ponoči lomastile okrog drevesa, za katerim sem šla lulat (lažem - zelo me je bilo strah in nisem upala spati na zunanji strani našega improviziranega polšotora), me zdaj čaka še enkrat toliko dni, da padem nazaj v nek sistem učenja, da se poleg tega soočim z novimi baubavi, tokrat baubavi ogromne prazne bajte, zaslužim še nekaj denarja, ta pravi čas odpeljem kanto za smeti s ceste, v soboto pa zalijem rože. In vsak dan poberem časopis iz nabiralnika. Ups, za danes sem pozabila pobrati pošto (je enako nagrabiti kup reklamnega listja), zdaj ob tej uri pa res ne upam ven. Hej, sem pač debela reva. To vsi vemo. Ker je moja domišljija prerodovitna, namreč.
Bi pa tako zelo rada zakričala nekaj, ampak sem si obljubila, da bom tiho.
Ni komentarjev:
Objavite komentar