Namaste Bitchez.

Zadnji teden septembra se je začel s pikom komarja v spodnji žnabelj, da mi je le-ta zatekel do AndželinaŽoli razsežnosti, potem sem pa zjutraj odpeljala moji punci na morje. S tem, da sem sedela na zadnjih sedežih, godrnjajoč nad slabo izbiro komadov, a vseeno ob večini nisem skopušila z mojim čarobnim glasom - z vsem grlom sem prepevala in vožnji po avtocesti dodala še več pozitivnega naboja (seveda bodo kaj takega vsi zanikali, kar v tem neoliberalističnem sistemu pričakuješ že pri medsosedskem tekmovanju najlepših tegelcev na oknih). Pojedla sem dva čokoladna mafina za zajtrk, da smo lahko brez kruljenja v mojem želodcu prehodile koprski Tuš, nato pa smo po poletni vročini le odracale proti kosilu, betonu in slanim valovom. Pa sladoledu - iz preventive sadnemu. Hrana, čvek in šoping.

Po izletu sem se do sobote preoblekla v zelene hlače. Ki sem jih nameravala po preobrazbi garaže-ropotarnice v garažo-kamor-gre-tudi-avto zabrisati zraven ostale krame, ki se je znašla na kupu za v komunalo, a sem si premislila. Hlače so okej še za vse naslednje prašne in morebitne malarske pohode naokrog in še vedno bom v njih lahko skočila v špar po pleskavice in kinderjajc za Jano. Enega sem ji dolžna. Čeprav mi dejstvo, da nisem v steno garaže zvrtala niti ene luknje, ona pa kakih petnajst - pa še z vsako se mi je prišla posebej pobahat, povzroča vrenje v globinah moje posesivne in egocentrične duše. Pod nebom, na katerem se je znašlo le kakšno letalo in ob travniku, na katerem so ležali razžagani kosi lesa, se je več kot prilegla zelena pločevinka. Kroksica in Starterska.

Kaj pa zdaj? Grem po novo dioptrijo in po novo knjigo v knjižnico brez rezervacije.