Pa je teden navdihovanja nad tem Krasnim novim svetom mimo. Zdaj bo čas za resnejše zadeve - za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija ali pa za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali vame z vsake strani učnega materiala.
Ali pa za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija IN za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali (po mačje in kot da imaš občutek, da bodo vate izpljunili svoj sapnik s požiralnikom vred, op.izg.) vame z vsake strani učnega materiala? Ker sem vseeno raje čakala in pričakala kjut ikea mizico v beli barvi, ki bo pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash študijsko sobo (moje latentne vsebine imajo sicer v beležki, da bo mizica v bistvu pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash družabni prostor za druženje ob novih kozarcih za vino). Ne gre drugače.
Ampak pohod proti sončnim žarkom?! Za deset dni bom odložila plašč, čeprav mi tale vklop meglenk vsak dan znova ne povzroča posebnih težav ali kakšnih razpoloženjskih negativizmov, nesigurnosti ali depresij. Pa za deset dni bom zanemarila že malo obšlesane škornje, za katere (zaenkrat precej pasivno) iščem družbo, debele žabe, hude rute in ostale zimske elemente, zaradi katerih Novembra ne vidim kot hladnega in brezdušnega. Precej udoben je. In sproščen in topel. S filmskim poljubom preden dec na koline gre.
Kakorkoli, jutri me ob kuhanju nedeljske južne za enega (forever alone goveji šnicelj v naravni omakci s pirejem iz dveh malih krompirjev) čaka prvi del pakiranja, ki bo zares zajelo le ta nujne potrebščine kot so trojne gate, trojne štumfe, ena majčka z dolgimi pa ena s kratkimi rokavi. Drugi del pakiranja bo v ponedeljek, ko bom vse žavbice morala stisnit v manj kot stomililitrske flaškice, da me na letališču ne bodo začopatili kot occupy wtc gangsta mafijozota ... Mja, kot da sem tako samodestruktivna, ha? Nisem - pa čeprav me rajzefiber še ni dregnil.
Ali pa za pohod proti soncu in povprečnim 22 stopinjam celzija IN za občudovanje grozečih obrazov, ki bodo pihali (po mačje in kot da imaš občutek, da bodo vate izpljunili svoj sapnik s požiralnikom vred, op.izg.) vame z vsake strani učnega materiala? Ker sem vseeno raje čakala in pričakala kjut ikea mizico v beli barvi, ki bo pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash študijsko sobo (moje latentne vsebine imajo sicer v beležki, da bo mizica v bistvu pomagala, da spalnico slash delovno sobo spremenim v spalnico slash delovno sobo slash družabni prostor za druženje ob novih kozarcih za vino). Ne gre drugače.
Ampak pohod proti sončnim žarkom?! Za deset dni bom odložila plašč, čeprav mi tale vklop meglenk vsak dan znova ne povzroča posebnih težav ali kakšnih razpoloženjskih negativizmov, nesigurnosti ali depresij. Pa za deset dni bom zanemarila že malo obšlesane škornje, za katere (zaenkrat precej pasivno) iščem družbo, debele žabe, hude rute in ostale zimske elemente, zaradi katerih Novembra ne vidim kot hladnega in brezdušnega. Precej udoben je. In sproščen in topel. S filmskim poljubom preden dec na koline gre.
Kakorkoli, jutri me ob kuhanju nedeljske južne za enega (forever alone goveji šnicelj v naravni omakci s pirejem iz dveh malih krompirjev) čaka prvi del pakiranja, ki bo zares zajelo le ta nujne potrebščine kot so trojne gate, trojne štumfe, ena majčka z dolgimi pa ena s kratkimi rokavi. Drugi del pakiranja bo v ponedeljek, ko bom vse žavbice morala stisnit v manj kot stomililitrske flaškice, da me na letališču ne bodo začopatili kot occupy wtc gangsta mafijozota ... Mja, kot da sem tako samodestruktivna, ha? Nisem - pa čeprav me rajzefiber še ni dregnil.
2 komentarja:
Uu, kam greš? :)
Zelo podroben opis maš v postu zgoraj :))
Objavite komentar